Britanci obtožili Kitajce, EU o okoljskem davku

Slika je simbolicna. (Foto - Reuters)22. december 2009 - Pičla bera do zdaj največjega svetovnega ekološkega vrha, ki se je minulo soboto končal v danski prestolnici, je nekaj dni po spodletelem zasedanju že postala vzrok za medsebojna obtoževanja, kdo da je bolj kriv za neuspeh. Britanski minister za okolje Ed Miliband je tako obtožil Kitjsko, da je na konferenci v Københavnu s svojim ravnanjem preprečila sprejem obvezujočih in povsem konkretnih ukrepov za omejitev segrevanja ozračja, Francija in Belgija pa sta v EU predlagali uvedbo posebnega »davka na CO2«. Z njim bi obdavčili izdelke iz takih držav, ki podobno kot Kitajska niso pripravljene upoštevati dovolj strogih okoljevarstvenih predpisov.

Da so bili rezultati svetovnega okoljskega vrha v danski prestolnici »katastrofa«, je v imenu Evropske unije po številnih različnih ocenah in celo poskusih političnega olepševanja (ne)doseženega izjavil tudi švedski minister za okolje Andreas Carlgren. Na včerajšnjem zadnjem zasedanju okoljskih ministrov Evropske unije pod njegovim oziroma švedskim predsedovanjem je opozoril, da bo morala Evropska unija zdaj očitno poiskati alternativne poti za zaščito planeta pred nevarnim segrevanjem ozračja.

Po oceni nemškega okoljskega ministra Norberta Röttgena bi naslednjo »priložnost« lahko pomenila že junijska klimatska konferenca v Bonnu, na kateri bi lahko pripravili vse potrebno za nov svetovni klimatski sporazum pred naslednjim okoljskim vrhom, ki bo pod okriljem OZN konec prihodnjega leta v Mehiki. Nemčija je namreč za razliko od Francije in Belgije prepričana, da različni delni ukrepi, kakršna bi lahko bila uvedba »kazenskega« davka na ogljikov dioksid oziroma dvig carin na izdelke iz držav, ki nočejo sprejeti okoljskih ukrepov, niso smiselni, saj s takim »državnim dirigiranjem« nikakor ne bo mogoče uresničiti dolgoročnih okoljskih ciljev.

Ti so po prepričanju nemškega okoljskega ministra dosegljivi samo s korenito spremembo tehnologij in z drugačnim načinom izrabe (predvsem obnovljivih) energetskih virov. Evropska unija mora zato predvsem s svojo vodilno vlogo pri uporabi in tržnem uveljavljanju okolju prijaznejše tehnologije in novih energetskih virov, seveda pa tudi s svojim zgledom in odločnimi omejitvami izpustov premakniti svet iz slepe ulice. Na ta način namreč lahko storiti veliko več, kot pa s kaznovalnimi carinami ali davki na »neekološko« narejene izdelke, čeprav je seveda vsakomur jasno, da je okolje stvar vseh, in da je prijaznejša proizvodnja bistveno dražja in manj konkurenčna od ekološko nemarne in energetsko potratne.

Ključno vprašanje, ki se ga bo treba nemudoma lotiti, je torej, kako čim hitreje najti pot iz zagate, v kateri se je po povsem spodleteli okoljski konferenci v Københavnu znašel svet. Po eni strani je nujno globalno razširiti zavedanje o ekološki katastrofi, ki grozi planetu, če ne bomo takoj ukrepali, po drugi pa je nujno odločno spodbuditi uvajanje tržno učinkovitih, vendar okolju prijaznejših tehnologij. To naj bi bil po oceni evropskih okoljevarstvenih organizacij tudi eden izmed ciljev za januar prihodnje leto napovedanega izrednega vrha EU.

Ne glede na zasedanje evropskih okoljskih ministrov so se prepiri o tem, kaj bi bilo treba storiti po københavnski »katastrofi«, začeli tudi v drugih delih sveta. Kitajska se je tako zelo ostro odzvala na očitke britanskega ministra Eda Milibanda, češ da je s trmoglavljenjem v Københavnu preprečila sprejem obvezujočih sklepov. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva je dejal, da naj bi bili cilj Milibandovega »napada« zaobiti »obveznosti, ki jih imajo razvite države do držav v razvoju« in hkrati te države »spreti med seboj«, kar pa se razvitim na konferenci v Københavnu tudi zaradi kitajskega posredovanja ni posrečilo.

Oglasila se je tudi Indija, vendar z veliko bolj spravljivim sporočilom, v katerem je okoljski minister Jairam Ramesh poudaril, da si bodo v New Delhiju prizadevali kolikor bo le mogoče slediti v Københavnu zastavljenim okoljskim ciljem. Indija je do zdaj obljubila, da bo svoje energetsko učinkovitost do leta 2020 izboljšala za četrtino v primerjavi z letom 2005, s tem pa bo ustrezno prispevala svoj delež k zmanjševanj količine izpustov CO2 na prebivalca.

Vir: Delo