Podnebni vrh se je končal s fiaskom: Planet Zemlja še ne bo prijetnejši kraj za bivanje

Pripadniki Greenpeacea so pred konferencno dvorano rezultat pogajanj pospremili s priziganjem svec, ki so jih razvrstili v napis »Podnebna nepravicnost«. (Foto - Dnevnik)Namesto globalnega dogovora zgolj overovljen neobvezujoč dogovor peterice držav

Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah se je v soboto razšla z odločitvijo, da overovi koebenhavnski dogovor, ki so ga večer pred tem podpisale Združene države, Kitajska, Brazilija, Indija in Južna Afrika.

Ban Ki-moon, generalni sekretar Združenih narodov, ki je za razliko od mnogih drugih svetovnih voditeljev ostal na prizorišču potapljajoče se ladje, je dejal, da gre za pomemben korak v smeri globalnega sporazuma ter napovedal, da bodo ZN že naslednjo leto organizirali konferenco, ki naj bi koebenhavnski dogovor spremenila v zavezujoč sporazum.

Besede in obljube generalnega sekretarja ZN pa so na žalost bolj ali manj odmevale v prazno. Tako kot sejmiščni Bella center, ki so ga delavci že v soboto zjutraj začeli demontirati, so tudi Združeni narodi v soboto samevali v upanju in zatrjevanju, da je globalni sporazum o podnebnih spremembah še vedno možen. Čeprav se je ob koncu sobotne zelo razgrete razprave dogovoru petih držav pridružilo 120 od skupno 193 udeleženk, je podnebna konferenca v Koebenhavnu velik političen poraz za Združene narode.

Nihče ni bil zadovoljen

Seveda pa je prva in največja žrtev konference v Koebenhavnu planet Zemlja. Čeprav doseženi dogovor predvideva, da bo rast temperature planeta do leta 2050 zmanjšana na 2 stopinji Celzija, pa besedilo tri strani dolgega dokumenta ne postavlja konkretnih ciljev za redukcijo emisije toplogrednih plinov. Aneks dogovora sicer predvideva, da bodo posamezne države do konca januarja vanj vpisale cilje za omejitev emisije, ne predvideva pa ne mednarodnega nadzora ne časovnega termina za preverjanje in morebitno korekcijo zastavljenih ciljev.

Poleg tega dogovor potrjuje že napovedano kratkoročno (30 milijard dolarjev do leta 2012) in srednjeročno (100 milijard na leto do vključno leta 2020) finančno pomoč, ki je namenjena omiljenju posledic klimatskih sprememb ter vpeljevanju zelenih tehnologij v nerazvitih državah, ne omenja pa izvora sredstev in ne zagotavlja izplačevanja pomoči. Besedilo poleg tega molči tudi o časovnem terminu, znotraj katerega naj bi sprejeti dogovor postal zavezujoč za države pristopnice.

Kljub velikim pričakovanjem podnebna konferenca v Koebenhavnu našega planeta ne bo spremenila v za bivanje prijetnejši kraj. Zato med udeleženci v Koebenhavnu praktično ni bilo nikogar, ki bi ga rezultat dvotedenskih pogajanj razveselil. Tiho pričakovani čudež, po katerem naj bi se svetovni voditelji, zbrani v Bella centru, vendarle zavedali resnosti položaja in temu ustrezno ukrepali, je izpuhtel v zrak.

Zamujeno naj bi bilo vendarle mogoče nadoknaditi

Politični realisti sicer vztrajajo, da je koebenhavnski dogovor več kot nič in da bo v naslednjih mesecih z dodatnim delom, predvsem pa s spremenjeno metodo odločanja mogoče nadoknaditi izgubljeno. Pozitivne interpretacije izredno krhkega dogovora poleg tega izpostavljajo dejstvo, da so Kitajska in Združene države vendarle začele pogajanja o podnebnih spremembah.

Nekateri poznavalci poleg tega omenjajo, da dogovor omogoča vzpostavitev v Evropi že uveljavljenega "cap and trade" mehanizma, ki naj bi postal pomemben regulator emisije toplogrednih plinov. Dogovor naj bi poleg tega ustvaril več možnosti za realizaciji programa in regulacije ohranjanja in izkoriščanja gozdov, o vsebini katerega je vzporedno s političnim delom konference potekala živahna razprava.

Med največjimi nasprotniki konca konference so bile predvsem nekatere države iz skupine 77, ki krivdo za neuspeh valijo na razvite države, še posebej pa na predsednika Obamo. Dogovor med petimi državami so namreč dosegli v petek zvečer v dramatičnih okoliščinah in praktično v zadnji minuti, potem ko je nepovabljena ameriška delegacija vstopila v sobo, v kateri so se skrivoma pogajali voditelji Kitajske, Indije, Brazilije in Južne Afrike. Mnoga okoljska gibanja, kot so Greenpeace, Prijatelji zemlje, skupina 350 in druga, ameriškega predsednika obtožujejo izdajstva, razvite države pa odgovornosti za podnebni zločin.

Vir: Andrej Mrevlje za Dnevnik