V Koebenhavnu imajo na voljo 48 ur za ohranitev Zemlje

Protestniki, ki ze deset dni oblegajo Bella center, so pokazali neverjetno domisljijo in izjemno vztrajnost ter izvirnost pri izdelavi pripomockov, ki naj bi udelezence opozorili, kaj se bo zgodilo, ce dogovora ne bo. (Foto - Reuters)16. december 2009 - Pred Bella centrom na obrobju Koebenhavna so se tudi včeraj vile dolge vrste delegatov, predstavnikov nevladnih organizacij in tiska. Čeprav se čas za lobiranje in pogajanja izteka, pritisk "neposredne demokracije" na dvorane sejmišča, v katerih poteka vivisekcija podnebnih sprememb, ne pojenja.

Ljudje z vseh vetrov, ki so med svojimi dolgimi potovanji ozračje obogatili z novimi količinami ogljikovega dioksida, se nočejo odreči možnosti, da bi mozaiku, ki nastaja v sejmišču danskega glavnega mesta, dodali svoj drobec.

V Bella centru kot na spletu

Konferenco v Bella centru, kjer vsak dan mrgoli skoraj 50.000 ljudi vseh starosti in barv ter najrazličnejših poklicev, je mogoče primerjati le še s fenomenom interneta. Količina informacij in znanje o podnebnih spremembah sta namreč v zadnjem času narasla ekspotencialno, zaradi kompleksnosti materije pa je poznavanje podnebnih sprememb zelo težko speljati na skupni imenovalec oziroma v vsem razumljiv jezik.

Visoka koncentracija pretoka informacij, znanja, političnih strasti kot tudi človekovih bojazni in drugih oblik emotivnosti v Koebenhavnu ustvarja vtis, da človeštvo šele zdaj, ko je ogroženo, spoznava pravo vrednost svoje eksistence.

Connie Hedegaard, predsednica UNFCCC (UN Framework Climate Change Conference), je včeraj popoldan dejala, da ima konferenca še 48 ur časa. Toliko je namreč še ostalo do trenutka, ko bo ugasnila živopisnost Bella centra in bodo dvorane napolnile sivo-črne oprave svetovnih voditeljev. Za njih moramo, tako Hedegaardova, v naslednjih dveh dneh pripraviti dokument v jeziku, ki bo dovolj enostaven in političen, da ga bodo voditelji razumeli in tudi sprejeli. Danes zjutraj bodo delegati iz 193 držav med plenarno sejo začeli razpravljati o osnutku zaključnega besedila sporazuma, ki naj bi bil sprejet v petek zvečer.

"193 konjev smo pripeljali do korita. Že to je v primerjavi s Kjotom velik uspeh. Seveda mi konjev ne moremo prisiliti, da bi se začeli napajati. Za to bodo morali poskrbeti svetovni voditelji, ki bodo v Koebenhavnu od četrtka," je slikovito položaj opisal Yvo De Boer, izvršni sekretar UNFCCC.

V Koebenhavnu se torej pripravlja politični sporazum. V preteklih dveh dneh se je tukaj razpravljalo o nesoglasju med razvitimi državami in G77 ter Kitajsko, se pravi skupino držav, ki v času sprejemanja sporazuma v Kjotu še niso spadale med onesnaževalce sveta. Danes je položaj drugačen: Združene države in Kitajska so odgovorne za 50 odstotkov, EU pa za deset odstotkov vseh izpustov. Ker se tudi Brazilija in Indija intenzivno pridružujeta onesnaževanju, se skupina 77 držav v Koebenhavnu zavzema za to, da bi novi sporazum spoštoval določila starega protokola iz Kjota.

Datumi, odstotki, stopinje, milijoni, tone...

Prav zato v teh odločilnih urah potekajo pogajanja tudi o datumu, ki naj bi ga določili za osnovo obračunavanja zmanjševanja izpustov. Evropska unija vztraja pri letu 1990, vendar ne izključuje, da bi že napovedano 20-odstotno zmanjšanje izpustov dvignila na 30 odstotkov. Ameriški pogajalec Todd Stern je včeraj opozoril, da ima ameriško 17-odstotno zmanjšanje izpustov za osnovo leto 2005 ter da evropska napoved, prevedena na isto leto, pomeni zgolj 13-odstotno zmanjšanje izpustov.

Amerika bolj zelena od Evrope? Vojna številk? Ne, trdijo pogajalci, ki do zadnjega trenutka skrivajo svoje karte. Med te se uvršča predvsem Kitajska, ki v pogajanjih vztraja pri svojem izredno abstraktnem modelu redukcije intenzivnosti onesnaževanja, istočasno pa zahteva denarna nadomestila in odklanja nadzor nad njihovo uporabo.

Predstavniki Tonge, Salomonovih otokov in otočja Papua Nova Gvineja so včeraj v imenu vseh utapljajočih se pacifiških otokov pozvali svetovne voditelje, da bi namesto pri dveh stopinjah naraščanje temperature planeta ustavili pri 1,5 stopinje Celzija. Dve stopinji sta za nas smrt, 1,5 pa življenje, ki je tudi vaše, so dejali mladi predstavniki otokov, na katerih potekajo velike podnebne in socialne spremembe.

Vir: Andrej Mrevlje za Dnevnik