Dr. Marijan Ivanuša: "Mednarodne grožnje zdravju, kakršen je tokratni izbruh ebole, lahko obvladamo samo z usklajenim delovanjem na lokalni, nacionalni in globalni ravni."

Dr. Marijan Ivanuša, vodja Urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji. (Foto - splet)Intervju na temo ebole: dr. Marijan Ivanuša, vodja Urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji (pripravila: Urška Učakar)

Zakaj se je ebola razširila ravno na najbolj izpostavljenem področju?

Afrika je znana kot regija, kjer se občasno pojavlja ebola. Ebola je virusna bolezen, virus pa se nahaja v živalih, od koder se lahko prenese na ljudi. Praviloma prvi zbolijo lovci oziroma ljudje na podeželju, ki se okužijo ob stiku z okuženo divjo živaljo. Začetni simptomi bolezni so lahko podobni drugim pogostim boleznim v tropskih krajih, zato v tej prvi fazi izbruha ebole praviloma pride do zamude pri postavitvi pravilne diagnoze, s tem pa tudi do odloga ustreznih ukrepov, ki bi preprečili širjenje bolezni. Najnovejši epidemiološki podatki tako kažejo, da se je zadnji izbruh ebole začel že decembra 2013, čeprav smo do sedaj mislili, da se je izbruh začel marca 2014 v Gvineji.

Svoje prispevajo tudi druge okoliščine (odročnost krajev, zelo slaba dostopnost do ustreznih zdravstvenih storitev, pa tudi kultura in običaji, npr. tesni stiki z obolelim, način pokopavanja umrlih). Virus ebole povzroča zelo hudo bolezen, sam virus pa je zelo kužen, kar pomeni, da se zlahka okužimo, če pridemo v stik z virusom. Dobra novica je, da z virusom težko pridemo v stik, saj se ne prenaša po zraku – to pomeni, da se lahko okužimo le, če pridemo v kontakt s telesnimi tekočinami obolelega. Dobra novica je tudi ta, da bolnik postane kužen šele takrat, ko dobi simptome bolezni. Nekdo, ki simptomov bolezni nima, torej bolezni tudi ne more širiti. Poleg teh bioloških dejavnikov pa so za potek trenutnega izbruha pomembni tudi družboslovni dejavniki.

Tudi v Afriki so migracije postale del vsakdanjega življenja, tako posamezniki iz odročnih krajev potujejo v mesta in med mesti. Ko se bolezen pojavi med prebivalci gosto naseljenih mest, še posebej revnih naselij, kjer se že zdravi težko prebijajo iz dneva v dan, je seveda bolezen zelo težko zamejiti in ustaviti njeno širjenje.

Za tako obsežen izbruh ebole v treh afriških državah je torej bila potrebna kombinacija več dejavnikov – lastnosti virusa in torej bolezni kot take, šibki zdravstveni sistemi, siceršnje zdravstveno stanje in seveda socialno ekonomske determinante prebivalcev prizadetih držav v najširšem pomenu besede.

Kakšne aktivnosti usmerja in izvaja Svetovna zdravstvena organizacija v zvezi z odzivom na izbruh ebole? 

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je specializirana agencija OZN za področje zdravja. Kot taka ima osrednjo vlogo pri vseh globalnih vprašanjih s področja zdravja. Skrbi tudi za izvajanje Mednarodnega zdravstvenega pravilnika. Ta pravilnik določa način delovanja tako Svetovne zdravstvene organizacije, kot tudi držav članic v primeru mednarodnih groženj zdravju. To je eden redkih dokumentov s področja zdravja, ki mednarodno pravno zavezuje države članice.

V primeru ebole je delovanje SZO izrazito večplastno in se nanaša tako na lokalne in nacionalne aktivnosti, kot seveda tudi na mednarodne aktivnosti.

Delovanje SZO na ravni posameznih držav je odvisno od epidemiološkega stanja v posamezni državi. V najbolj prizadetih državah SZO sodeluje pri oblikovanju ključnih ukrepov: epidemiološko spremljanje in ukrepanje, delovanje na ravni lokalne skupnosti, vzpostavljanje kapacitet za zdravstveno oskrbo obolelih, zagotavljanje laboratorijskih kapacitet za ugotavljanje okužbe, spremljanje oseb, ki so bili v stiku z obolelim, ukrepi za preprečevanje okužb, logistična podpora, informiranje, izobraževanje in pri izvajanju ukrepov za varne pogrebe.

Za države, ki niso neposredno prizadete, je pomembno, da prejemajo zanesljive in sveže informacije, kot tudi usmeritve za pripravljenost na morebiten prihod osebe okužene z virusom ebole. SZO po potrebi nudi tehnično pomoč oz. svetovanje pri pripravi nacionalnih načrtov pripravljenosti za ebolo; hkrati pa SZO skrbi, da so ukrepi sorazmerni dejanskemu tveganju za pojav bolezni (npr. letalske prevoznike smo pozvali, naj ohranijo redne letalske linije v prizadete države, saj bi ukinitev direktnih letov naredilo več škode kot koristi).

SZO ima ključno vlogo pri mobilizaciji mednarodne skupnosti in torej pri zagotavljanju finančnih, kadrovskih in materialnih virov, nujnih za obvladovanje ebole. Prizadevanja za izgradnjo kapacitet za obvladanje izbruha ebole podpira tudi misija OZN UNMEER (UN Mission for Emergency Ebola Response), katere ključna področja delovanja so: ustaviti izbruh ebole, zagotoviti zdravljenje obolelim, zagotoviti delovanje ključnih služb, ohraniti stabilnost in preprečiti ponovne izbruhe bolezni.

Ko govorim o mednarodni skupnosti, imam v mislih tako posamezne države, kot tudi skupine/unije držav, agencije OZN, nevladne organizacije, kot npr. Zdravniki brez meja, Rdeči križ idr. Mednarodne grožnje zdravju, kakršen je tokratni izbruh ebole, lahko obvladamo samo z usklajenim delovanjem na lokalni, nacionalni in globalni ravni.

Kako se pred ebolo varuje zdravstvene delavce na ogroženih območjih?

Zdravstveni delavci so poleg svojcev obolelih zelo izpostavljena skupina ljudi. Približno 5 % vseh bolnikov z ebolo predstavljajo zdravstveni delavci, čeprav je težko oceniti, koliko se jih je okužilo v izolacijskem oddelku, koliko pa izven njega.

V začetku novembra 2014 je delovalo 16 centrov s 1227 posteljami za bolnike z ebolo, kar je približno četrtina predvidenih kapacitet. Zadostne kapacitete so nujne tudi zaradi zagotavljanja varnosti zdravstvenih delavcev. Ustrezna zaščitna oprema, ustrezni postopki in ukrepi za preprečevanje okužbe, organizacija dela in počitek, ustrezna usposobljenost za delo z bolniki z ebolo predstavljajo temelj varnosti zdravstvenih delavcev.

Z izbruhom ebole se je določena zdravstvena tematika prvič samostojno pojavila na agendi Varnostnega sveta OZN. Koliko je po vašem mnenju ebola grožnja svetovnemu miru in varnosti?

Pomen zdravja v mednarodni politiki se povečuje že vrsto let in ebola je samo eden od zadnjih tovrstnih primerov. Mednarodna skupnost in z njo Generalna skupščina OZN in Varnostni svet OZN so z napotitvijo misije UNMEER v Zahodno Afriko jasno pokazale, kako resno jemljejo izbruh te nalezljive bolezni. Obsežen izbruh bolezni (v tem primeru ebole) lahko vpliva na delovanje katere koli države, zato imajo številne države načrte pripravljenosti za izbruhe bolezni, s katerimi določijo ključne funkcije in načine za zagotavljanje delovanja ključnih sistemov v državi za primer velikega izbruha bolezni. Nedelovanje ključnih sistemov katere koli države lahko pripelje do njene nestabilnosti in s tem tudi do nestabilnosti v soseščini ali širše.

Kaj so ključna sporočila za javnost, ki jih SZO in OZN skušata poudariti s ciljem preprečevanja panike in nemirov?

Komunikacija je ena od ključnih funkcij javnega zdravja in pri tem imajo poleg strokovnih institucij pomembno vlogo različni mediji. Odločilno je, da medijske hiše svoje delo opravljajo odgovorno. Ključno je, da ljudje informacije dobijo iz zanesljivih virov, ki jim lahko zaupajo.

Pomembno je tudi, da države izvajajo tiste ukrepe, ki so skladni s realnim tveganjem za pojav ebole v njihovem okolju. Tako nezadostni, kot tudi prekomerni ukrepi lahko vodijo do nezaupanja pri ljudeh.

Verjetnost, da bo v Slovenijo prispel bolnik z ebolo, je zelo majhna, ne moremo pa je v celoti izključiti. Zato je pomembno, da so ustrezne službe tudi v Sloveniji pripravljene na morebiten prihod osebe, ki bi lahko bila okužena z virusom ebole. Splošni preventivni ukrepi pa v tem trenutku niso potrebni in prav je, da so ljudje s tem seznanjeni. Prav tako je pomembno vedeti, da bolnik z ebolo ni nujen primer, tako kot so to bolniki z infarktom ali možgansko kapjo. Bolje je, da morebiten bolnik čaka uro, dve ali celo več ter nato zanj poskrbi ustrezno usposobljeno osebje, kot da naredimo nekaj na hitro in narobe.

Kako lahko k preprečevanju nadaljnjega širjenja ebole prispeva vsak posameznik, tudi tisti, ki ne živi na najbolj izpostavljenih območjih?

Način prenosa virusa ebole poznamo, zato lahko okužbe učinkovito preprečimo. Okužimo se lahko s krvjo ali drugimi telesnimi izločki (slina, urin, blato, semenska tekočina, izbruhana vsebina itd.) bolne osebe, to je osebe, ki ima simptome zaradi okužbe z virusom ebole. Virus se ne prenaša po zraku, zato je tveganje za okužbo majhno. Če je nekdo potuje v kraje, kjer se soočajo z izbruhom ebole, seveda mora upoštevati osnovne preventivne ukrepe ter preprečiti stike s telesnimi tekočinami obolelih oseb. Po vrnitvi domov naj taka oseba še tri tedne spremlja svoje zdravstveno stanje. V primeru nenadne povišane temperature in drugih simptomov naj takoj o tem obvesti zdravnika. Ob pojavu simptomov je potrebna takojšnja izolacija osebe, spremljati pa začnemo tudi zdravstveno stanje vseh oseb, ki so bile s tako osebo v stiku. 

Na globalni ravni lahko vsi skupaj pomagamo z zavzemanjem za splošne ukrepe, ki pomembno vplivajo na socialne determinante zdravja, in za bolj specifične ukrepe, ki krepijo zdravstvene sisteme v državah z nizkimi dohodki. Okolja z manj neenakostmi in z robustnimi zdravstvenimi sistemi lahko uspešneje zaustavijo širjenje ebole, pa tudi drugih nevarnih bolezni.