Zelena rast
V tem trenutku je tema dneva pomen ekonomskih spodbud, vlade po vsem svetu pa se borijo za ponovno oživitev globalnega gospodarstva. Razprave svetovnih voditeljev o nujnosti ekonomskih spodbud niso dovolj, saj bi morali s skupnimi močmi zagotoviti, da bo povsem nov model ekonomije temeljil na trajnostnem razvoju, torej na zaščiti vsega življenja na našem planetu.
Potrebujemo samo eno aktivno globalno ekonomsko politiko, ki bo temeljila na dveh ukrepih, in sicer ekonomskih spodbudah in dolgoročnih naložbah. Govorimo o politiki, ki naslavlja nujnost izvajanja ekonomskih in socialnih ukrepov s ciljem oblikovanja povsem nove zelene globalne ekonomije. Misel 'zelena rast' mora postati naše osnovno vodilo.
Zavedati se moramo, da potrebuje sinhronizirana globalna recesija tudi sinhroniziran globalni odziv. Potrebujemo vzpodbude in intenzivno koordinacijo ekonomskih politik med vsemi glavnimi ekonomijami. Izogibati se moramo ukrepov osiromašenja soseda, ki dejansko prispevajo k nastanku velike gospodarske depresije. Koordinacija je tudi vitalnega pomena tako za nižanje finančne nestanovitnosti, valutnih tveganj in hitro rastoče inflacije kot tudi za vlivanje optimizma med potrošnike in vlagatelje. Voditelji 20 najpomembnejših držav na svetu (G20) so v Washingtonu novembra lani izrazili svojo odločenost, da »bodo utrdili koordinacijo in s skupnimi močmi vzpostavili globalno rast ter dosegli potrebne reforme v svetovnem finančnem sitemu«. Vsi so se zavedali, da se mora to zgoditi čim prej.
Vzpodbude sicer stremijo k ponovnemu gospodarskemu zagonu, ampak ustrezno usmerjen in uporabljen denar lahko pomeni začetek nove, nizkoogljične poti do zelene rasti. Do sedaj je 34 držav napovedalo za okrog 2.250 milijard ameriških dolarjev (1.750 milijard evrov oziroma 1.569 milijard funtov) vrednih stimulacijskih svežnjev, nekaj drugih držav pa posebne ukrepe. Omenjeno prispeva k prehodu svetovne ekonomije v 21. stoletje, ko se ne bodo več ohranjale umirajoče industrijske panoge in preživele prakse. Prelivanje bilijonov dolarjev v dosedanjo paradigmo tehnologij, temelječih na ogljiku, in subvencije za fosilna goriva nima nobenega smisla, saj gre resnično za naložbe v preživele tehnologije.
Če bi ukinili letne subvencije na fosilna goriva v višini 300 milijard ameriških dolarjev, bi znižali emisije toplogrednih plinov za najmanj 6 odstotkov, hkrati pa povišali globalni bruto domači proizvod. Razvijanje obnovljivih virov energije potrebujemo bolj kot kdajkoli prej, pri čemer je še veliko neizkoriščenega potenciala. Države v razvoju že sedaj razpolagajo s 40 odstotki obstoječih globalnih virov obnovljive energije in tudi s 70 odstotki vseh kapacitet gretja s solarno energijo.
Voditelji, še posebej iz ZDA in Kitajske, se vedno bolj zavedajo, da izraba zelene energije ne predstavlja samo možnost, ampak nujo pri oživitvi gospodarstva in ustvarjanja delovnih mest. Trenutno je po vsem svetu v sektorju obnovljivih virov energije zaposlenih okoli 2.3 milijona ljudi, kar je že sedaj več kot v neposredni proizvodnji surove nafte in zemeljskega plina. V ZDA je trenutno več delovnih mest v izrabi vetrne energije kot pa v celotni proizvodnji premoga. Stimulacijska svežnja Baracka Obame in Kitajske sta pomemben korak v pravo smer, vendar se morajo ukrepi, ki se dotikajo zelene energije, dosledno upoštevati in kar se da hitro uresničiti.
Vse vlade pozivava, da izvajajo zelene vzpodbude, ki se dotikajo energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, potniškega prometa, električnih omrežij prihodnosti in pogozdovanja, hkrati pa skrbno koordinirajo svoja prizadevanja s ciljem hitrih rezultatov.
V nadaljevanju potrebujemo politike za boj proti revščini. V večini držav v razvoju oblast nima možnosti za izposojo ali tiskanje denarja za blaženje pogubnih posledic recesije, zato morajo vlade industrializiranih držav preseči državne meje in nemudoma investirati v sicer drage, a nujne programe za oživitev produktivnosti najbolj revnih držav. Preteklo leto je prehranska kriza povzročila lakoto in posledično nemire v več kot 30-ih državah, kar je bilo ravno pred začetkom finančne krize v septembru. Krizo je žal nasledila globalna recesija, vzajemni učinki pa so dodatnih 100 milijonov ljudi še bolj globoko pogreznili v revščino. Sedaj je čas, da ukrepamo in preprečimo nadaljnje trpljenje ter potencialno vsesplošno politično krizo.
Zgoraj omenjeno pomeni že letošnje povečanje vsesplošne razvojne pomoči, kar omogoča krepitev mrež za socialno varnost. S tem ko priskrbimo semena in ustrezno orodje, uvajamo trajnostno kmetijstvo in dajemo posojila majhnim kmetom, da lahko proizvedejo več hrane za prodajo na lokalnih in regionalnih trgih, govorimo o naložbah v kmetijstvo držav v razvoju.
Politike za boj proti revščini omogočajo tudi povečanje naložb za boljšo rabo tal, ohranitev vodnih virov in uvajanje kultur, ki so odporne proti suši, zato da se lažje prilagajajo podnebnim spremembam. Če ne bomo spodbujali tovrstnih ukrepov, lahko pride do kronične lakote in podhranjenosti v velikem številu držav v razvoju.
Nenazadnje potrebujemo tudi trden klimatski dogovor še letos decembra, in sicer v Kopenhagnu, niti najmanj pa šele naslednje leto. Klimatska pogajanja se morajo čim prej drastično pospešiti in biti del razprav na najvišji ravni. Uspešen dogovor v Kopenhagnu bi pomenil največji stimulacijski sveženj v človeški zgodovini. Z novim klimatskim sporazumom bodo imela podjetja in vlade pred seboj nestrpno pričakovan globalni dogovor, ki bo lahko sprožil val inovacij in naložb v čisto energijo. Kopenhagen bo dal zeleno luč za zeleno rast, kar bo dobra osnova za resničen trajnostni razvoj in gospodarsko okrevanje. Takšen razplet dogodkov ne bo koristil samo nam, ampak tudi zanamcem še številna desetletja.
Za milijone ljudi od Detroita do Delhija so trenutne razmere najhujše. Družine so izgubile službo, dom, zdravstveno varstvo in celo upanje za naslednji obrok. Ogromno je postavljenih na kocko, zato morajo biti vlade pri svojih odločitvah strateške. Ne smemo dati prednost nuji pred bistvom. Naložbe v zeleno ekonomijo niso poljubni izdatek, ampak naložba v bolj pravično in cvetočo prihodnost.
Članek Ban Ki-moona, generalnega sekretarja Združenih narodov, in Ala Gora, nekdanjega podpredsednika Združenih držav Amerike.
Vir: Informacijska služba ZN na Dunaju
