Jean Louis Arcand: intervju na temo revščine (avtorica: Taja Levič)

»Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.«

Intervju z Jean Louis Arcandom je potekal v Ženevi 28. septembra 2011. Dan prej sem obiskala njegova predavanja o mikrokreditih in nato še o mikrofinancah v razvoju, kjer je navduševal s svojo sproščenostjo in preprostim slogom razlaganja. Po predavanjih sva se sprehodila do njegove pisarne, kjer je bilo takoj očitno, da je profesor Arcand že mnogokrat obiskal Afriko. Tam sva obkrožena z darili, ki jih je dobil od afriških plemen, nadaljevala pogovor, ki je trajal dobro uro. Ker je profesor strokovnjak s področja ekonomije, je bila rdeča nit pogovora revščina v povezavi s participativnim razvojem in mikrokrediti.

Njegov pogled je zelo zanimiv, ker je tako različen od pogleda Woolcocka, ki ga bomo spoznali v naslednjem intervjuju. Njune metode in pogledi so si tako različni, da se sprašujem, ali sploh imata kakšno skupno točko – poleg skupnega cilja izkoreninjanja revščine? Arcand v intervjuju izpostavi zelo zanimive izzive, s katerimi se bomo morali spopasti v reševanju revščine, in opozori, da smo morda za reševanje določenih problemov že prepozni.

Veliko je govora o revščini, a vendar me zanima, kako vi definirate revščino?

O revščini lahko razmišljamo na dva načina. Prvi je v absolutnem vidiku. Vsak država ima svoj prag revščine. Gre za prihodek, ki ga npr. potrebuje štiričlanska družina (dva otroka in dva starša), da preživi. Razumeti moramo, da prag revščine določajo tudi kulturne determinante. Za primer vzemimo dve identični populaciji. Ena prihaja iz vzhodnega dela osrednje Amerike. Kako oni dobijo dnevni vnos proteinov? Dobijo ga tako, da jedo goveje zrezke. Potem pa vzemimo drugo populacijo z istim povprečnim prihodkom, razlika je le, da živijo v Indiji. Kje dobijo svoje proteine? Dobijo jih, ko jedo fižol in podobno zelenjavo. Kdo misliš, da bo plačal več za svoj vnos proteinov? No, veliko več bodo plačali Američani. S tem primerom lahko razložimo, zakaj so v vsaki državi pragovi revščine lahko različni. To moramo imeti v mislih, ko govorimo o absolutni revščini, ki pomeni, da neka družina (ali pa posameznik) pade pod določeno mejo prihodka na dan. To je vedno kulturno določeno, saj so revni ljudje tisti, ki večino svojega prihodka namenijo nakupu hrane. Npr. v afriških kulturah bodo gospodinjstva porabila 60, 70, 80 ali celo 90 % prihodkov za hrano. In ko govorim o prihodkih, ne govorim le o denarnih sredstvih. Govorim tudi o samooskrbi in samo-porabi, ocenjenih na tržne vrednosti.

Drug način definiranja revščine pa je v relativnem vidiku. Tu nas ne zanima toliko prihodek ljudi, pač pa njihova raven porabe. S porabo mislim porabo blaga in storitev, storitve pa lahko vključujejo okoljevarstvene storitve, kot so čist zrak, pitna voda itd. Ljudje so najbolj razburjeni, ko se drugi bogatijo, sami pa ostajajo na istem položaju. Tako da je relativni položaj človeka v družbi tudi izredno pomemben. O tem govori relativna revščina. Če bi npr. večina ljudi zaslužila milijon dolarjev, nekateri pa bi zaslužili 'le' pol milijona dolarjev in bi glede na prihodke spadali v spodnjih 20 % populacije, bi se smatralo, da so slednji revni v relativnem pomenu revščine.

Glede na to, da sedaj sediva v Švici, le par kilometrov od meje s Francijo, lahko govoriva o tipičnem primeru različnega dojemanja praga revščine. Povprečna plača v Franciji znaša med 1600 in 1800 evri na mesec po odvedenih davkih. To je močno pod pragom revščine v Švici – torej je povprečen Francoz v Švici reven! (smeh…) Vidimo lahko, da ima vsaka država svojo definicijo praga revščine.

Revščino lahko definiramo tudi z drugih vidikov, npr. kot jo definira Svetovna banka. 1,25 dolarja na dan naj bi bila meja, ki določa, kdo živi v ekstremni revščini in kdo ne. Ljudje v ruralnem okolju, s katerimi imam jaz opravka, npr. v Senegalu, na Baliju ali v Burkini Faso, živijo povprečno s 27 centi na osebo na dan! In to je srednji razred. V Senegalu so ljudje, ki živijo z 1 dolarjem na dan. To je tako, kot da bi bili Bill Gates! No, pretiravam, ampak so še kar bogati v primerjavi z revnim prebivalstvom. Zato mislim, da so te številke nekoliko površinske in umetno postavljene.

Sam revščino dojemam in opredeljujem iz vidika porabe hrane. Ljudje so revni, ko nimajo hrane oz. ko nimajo povprečnega dnevnega vnosa 2400 ali 2000 kalorij in 40 gramov proteinov na dan. In zato se je npr. Nobelov nagrajenec Amartya Sen … vidim da imaš v rokah njegovo knjigo. (smeh…) No, on se je v proučevanju revščine osredotočal na lakoto in prehrano. Ko se ukvarjaš z razvojem, ugotoviš, da je hrana tista minimalna osnova za življenje pri revnih ljudeh.

Zanimivo. Moram priznati, da me je vaš odgovor kar presenetil. Pričakovala sem namreč, da boste kot ekonomist govorili le o številkah in podali le definicijo Svetovne banke.

Ekonomisti ne govorimo le o številka. Po pravici povedano sam ne znam upravljati niti s svojim bančnim računom. (Smeh…) Denar ni glavna zadeva. Ekonomija je študija racionalnega človeškega vedenja v času pomanjkanja. Moraš se naučiti razsoditi… npr imaš določeno vsoto denarja, časa, zemlje ali naklonjenosti in naučiti se moraš razporejati ali dodeljevati. Ne gre le za denar.

Se strinjam…

No, danes ste na predavanju študentov doktorskega študija ekonomije razvoja lahko videli, kaj je predstavljal eden od študentov. Govoril je o razvoju in čarovništvu oz. ubijanju čarovnic. Komentiral je članek, ki je bil objavljen v The Review of Economic Studies, ki je ena vodilnih znanstvenih revij na področju ekonomije; in govori o čarovnicah. To delamo v razvojni ekonomiji. Kombiniramo številke s sociologijo, antropologijo itd.

Kaj menite o milenijskih razvojnih ciljih, predvsem o prvem, torej izkoreninjanju revščine in lakote? Se vam ne zdi ta cilj nekoliko visokoleteč?

Ne, ne zdi se mi visokoleteč. Gre pa tako kot za spoštovanje 10. božjih zapovedi. Nihče jih ne spoštuje. Postavljanje ciljev je lahko zelo uporabno. Milenijske cilje smo postavili, čeprav smo vedeli, da jih ne bo nihče dosegel. Vsi so vedeli. Vendar je včasih zgolj postavljanje ciljev lahko uporabno pri npr. usmerjanju politik v pravo smer. Gre za nekakšno stanje kognitivne disonance. Torej se pripraviš, da verjameš v nekaj, čeprav v resnici ne verjameš v to stvar in hkrati verjameš, da bi v to moral verjeti. (smeh…)

Torej vsi so vedeli, da jih ne bomo dosegli, pa smo jih vseeno postavili. In če je kdorkoli verjel, da jih bomo dosegli, je moral biti zelo naiven… zelo naiven.

Reševanje revščine je res ena največjih ugank na tem planetu. Ali si lahko zamišljate svet brez revščine?

Ja, seveda. Zato se tudi razvojni ekonomisti ukvarjamo s tem problemom. Verjamemo, da lahko s spremembami določenih politik rešimo vsaj nekaj dojenčkov ali pa bo zaradi naših raziskav vsaj malo manj revnih ljudi. Vendar je v resnici stvar v tem, da na revščino vplivajo osnovni dejavniki, ki so izrednega pomena.

Najbolj pomemben dejavnik pri revščini, o katerem ljudje ne govorijo dovolj, je demografija. Torej rast populacije. V večini držav Podsaharske Afriki se populacija povečuje z maksimalno biološko hitrostjo. Povečuje se s 3,4 % do 3,8 % na leto! To pomeni, da se povprečno na vsakih 24 let populacija podvoji. Tako da tudi če ima država zelo stabilno gospodarsko rast, in če ima 3 % rast prebivalstva… no, ni veliko presenečenje, da je v Podsaharski Afriki, če gledamo v povprečju, med leti 1960 in danes, bruto domači proizvod 0. Seveda je rast bruto domačega proizvoda pozitivna, vendar se v kombinaciji s takšnim porastom prebivalstva preprosto izniči.

Torej revščina ima veliko dejavnikov. Najlažje je misliti, da revščino rešujemo z denarjem. Nekaj že, vendar to ni dolgoročna rešitev. Gre za spreminjanje politik. Še nobena država, ki je trpela visoko stopnjo revščine, se ni iz nje rešila le s pomočjo Svetovne banke, UNICEF-a, Razvojnega programa Združenih narodov ali Mednarodnega denarnega sklada. Ko sta ZDA in Velika Britanija postali veliki industrijski velesili, ni bilo nobenih Brettonwoodskih institucij ali Združenih narodov. Absurdno je torej misliti, da bodo te institucije rešile problem revščine. Seveda pripomorejo, vendar je zasebni sektor tisti, ki ima moč reševanja.

Še eden od problemov je ta, o katerem danes ne govori skoraj nihče. Zame je to najbolj šokanten in peroč problem. Reče se mu 'problem pogrešanih žensk'. Na planetu Zemlja je 100 milijonov žensk pogrešanih. Naravno razmerje med moškim in ženskim spolom ni 50–50, ampak so približno 104 moški naproti 100 ženskam. Če gledamo to naravno danost, ugotovimo, da na Zemlji manjka 100 milijonov žensk! Preprosto ne obstajajo. Predstavljajte si, to je tako, kot če bi izginila cela Nemčija. Še več kot to! Ta problem prihaja iz detomora deklic na Kitajskem in v Indiji ter selektivnega abortusa v Indiji. Tu je potem še problem visoke umrljivosti mater pri rojevanju v Podsaharski Afriki ter HIV in AIDS, ki prizadeneta v večini ženske med 15 in 25 letom starosti. Mediji o tem ne poročajo, vendar se mi zdi največji škandal na svetu, da preprosto pogrešamo 100 milijonov žensk. Ali so bile ubite ali pa se nikoli niso rodile.

Ravno sem zasledila, da so v Evropskem parlamentu skušali sprejeti zakonodajo, ki bi zdravnikom prepovedovala, da materam povedo spol otroka pred rojstvom ravno zaradi takšnih problemov. Seveda je okoli te teme veliko polemik…

Da, npr. v Indiji imajo tak zakon, vendar ga nihče ne spoštuje zaradi kulturnih razlogov. Če imaš v Indiji deklico, je to skoraj največja katastrofa, ki se ti lahko zgodi. Če imaš deklico, ji moraš kupiti moža. Strošek, da kupiš moža, pa lahko predstavlja 4- ali 5-letni prihodek očeta deklice. To lahko vodi k strašnim družbenim napetostim. V Indiji smo zaradi pomanjkanja žensk lahko priča tako imenovanemu 'ugrabitvenemu trgu'. Si predstavljate, da frustrirani mladi moški, ki se nikoli ne bodo mogli poročiti, ugrabljajo ženske in deklice iz predelov Indije, kjer je žensk še dovolj in jih nato zadržijo ali pa prodajajo v države, kjer je žensk premalo. Torej se je vzpostavil nov trg za prodajo žensk z namenom poroke in reprodukcije. To se dogaja tudi na Kitajskem. Velik problem, ki ne dobi publicitete.

Da, veliko problemov je, o katerih se ne pogovarjamo, dokler ne eskalirajo do te mere, da jih skoraj ni več moč zaustaviti.

Da, vendar je ta še posebej pomemben. Govorimo o 100 milijonih žensk, ki jih ni. To je dvakrat večje število ljudi, ubitih v drugi svetovni vojni. Afrika sicer nima takšnega problema z detomorom punčk ali selektivnim abortusom, saj se diskriminacija punčk začne šele po petem letu starosti. A vendar je zadeva zaskrbljujoča.

Zanimivo. Ko sva ravno pri Afriki – ali ne bi rekli, da je ironično oz. celo žalostno, da je Afrika kontinent z največjim bogastvom pod zemljo in največjo revščino nad njo?

Kot ekonomistu mi ta 'ironija' predstavlja popoln smisel. Cela veja ekonomije se ukvarja s tem problemom in pravi, da so naravni viri blagoslov le takrat, ko ima država institucionalno podporo, ki omogoča, da se ti naravni viri izkoriščajo. Zagotovo ste že slišali za 'dutch disease' oz. nizozemsko bolezen. Drug problem pa so (ne)delujoče institucije. Sam precej delam v Angoli, kjer so prodaja nafte in preprodaja diamantov glavni vir financiranja vojske. Zato vem, da so naravni viri blagoslov le, ko se nahajajo v državi z delujočo institucionalno podporo, ki omogoča izkoriščanje naravnih dobrin. No, ne govorim nujno o demokraciji, pač pa o delujočih ekonomskih institucijah. Če pa tega ni, so naravni viri prekletstvo. In to se dogaja v afriških državah, ki imajo v veliki večini nefunkcionalne institucije. Tipična primera sta Demokratična republika Kongo in Nigerija. Obe državi sta obdarjeni z naravnimi viri, vendar so ti naravni viri tudi njihovo prekletstvo. Pomembne so tudi redistributivne institucije, ki znajo bogastvo razporediti med populacijo.

Torej zame tu ni presenečenj. Za ekonomista je presenečenje, če se sooči z državo, ki ima naravna bogastva in jih zna izkoristiti. Takšna je npr. Avstralija, ki ima zelo dobre institucije, urejeno obdavčevanje in redistribucijo sredstev.

Se vam morda zato zdi, da je eden od problemov revščine, predvsem v Afriki, ta, da ljudi vidimo kot žrtve in ne kot potencialne podjetnike?

Bom takole povedal… sam veliko delam v Zahodni Afriki in tudi na Haitiju sem delal pred potresom. Vzemi kogarkoli iz revne soseske v Dakarju ali iz Porta-au-Prince in jih postavi v New York ali pa v Montreal. Ti ljudje so popolni podjetniki. Ni problem v ljudeh, pač pa v institucionalnem okolju, v katerem živijo in funkcionirajo. Pogledaš lahko haitske skupnosti v Miamiju, New Yorku ali Montrealu in vidiš, kako dobro funkcionirajo. Isto se dogaja z afriškimi skupnostmi. Ljudje so ljudje, ni važno, ali so beli, črni, rumeni ali roza. To ni pomembno. Svoje vere ne polagam v razlage, ki temeljijo na kulturnih razlikah. Seveda obstajajo ljudje, ki bolje obvladajo podjetništvo kot drugi. Npr. Libanonci imajo podjetništvo v krvi. Vendar ne moremo pojasniti vsega s kulturo. Npr. 'Japonci so bogati, ker so Japonci'. Ja, hvala lepa za takšno razlago! (Smeh…) Kot pravim, vzemi kogarkoli iz Dakarja in ga postavi v New York… ne pravim, da postanejo milijonarji… ampak jim gre čisto dobro.

Se pravi, da gre za kombinacijo tega, da vlade ne naredijo dovolj za revne skupnosti in mi kot posamezniki iz zahodnega sveta ne naredimo dovolj…

No, videl sem, da si kupila Easterlyevo knjigo The White Man’s Burden, ki mi sicer kot avtor ni všeč, vendar je v knjigi zadel bistvo. Govori o tem, da je razvojna pomoč neuporabna in je celo kontraproduktivna. Jeff Sachs vam bo dokazoval ravno nasprotno. On meni, da lahko vse probleme sveta rešimo tako, da ob problem zmečemo ves denar sveta. 'To je popoln bullshit! (Smeh…) No, oboje je 'bullshit', ampak oba imata v nekaterih točkah prav.

Mislim, da na Zahodu naredimo veliko, definitivno pa smo v nekaterih stvareh kontraproduktivni. Če na primer vzamemo Evropsko unijo. Na spletni strani OECD pod DAC (Development Co-operation Directorate) pogledate podatke o razvojni pomoči. Mislim, da so to najboljši podatki v povezavi z uradno razvojno pomočjo. EU daje milijarde evrov za uradno razvojno pomoč. Na drugi strani pa EU skozi kmetijsko politiko subvencionira proizvodnjo bombaža v Grčiji, na Portugalskem, v Španiji in Franciji. Zakaj Francozi in Španci proizvajajo bombaž?! Kako bodo temu konkurenčni proizvajalci bombaža v Maliju? Tako se razvojna pomoč zreducira na dejstvo 'kar dajemo z eno roko, vzamemo nazaj z drugo'.

To pa je že politično vprašanje. Kmetijski lobiji so zelo močni, predvsem v ustanovnih članicah EU. Sam živim v Franciji, takoj čez mejo s Švico. Okolica je prekrasna in zato mi je všeč kmetijska politika. Ustvarja se super okolje, v katerem lahko živim. Vendar ta politika pobija kmete v državah v razvoju! Kdo misliš, da najbolj profitira zaradi teh subvencij? Angleška kraljeva družina. Angleška kraljica zasluži ogromno denarja zaradi takšne kmetijske politike.

Še vedno je težko razumeti, zakaj dajemo in jemljemo…

Ker je to politična ekonomija. Imamo demokratični sistem, kjer lahko lobiji mirno delujejo. Če so lobiji dobro organizirani, četudi predstavljajo le 3 % populacije, jim bo uspelo. Si lahko predstavljate, da bi bil kdorkoli izvoljen za francoskega predsednika, če bi rekel, da bodo oklestili privilegije, ki jih prinaša kmetijska politika?

Moj tast je kmetovalec. 30 % njegovega prihodka prihaja iz subvencij. Čeprav mu govorim, da bi takšen sistem morali spremeniti, me prenaša samo zato, ker sem njegov zet in ker ve, da delam v razvoju. (Smeh…)

Gre tudi za slabe odločitve v preteklosti. Večina držav v razvoju se je po pridobljeni neodvisnosti začela zgledovati po hitro razvijajočih se industrijskih državah. Videli so primer Sovjetske zveze in tako pričeli s protekcionizmom, uvozno naravnano industrializacijo itd. Ljudje, ki so zagovarjali tovrstne strategije, so zagrešili zločin proti človeštvu. Takšne strategije so ubile milijone ljudi. Argentina si še danes ni opomogla od slabih politik. Sedaj politiki pravijo, da bodo vse rešili z liberalizacijo… To smo poskušali uveljavljati 30 let, pa nam ni uspelo rešiti ničesar. In ko rečem 'nam', ne mislim sebe, saj takrat še nisem bil rojen. Sem sicer star, ampak ne spet tako star. (Smeh…)

Si po vsem povedanem še vedno lahko zamišljate svet brez revščine?

Da, seveda. Če ne bi verjel, bi se kar takoj lahko ustrelil v glavo in se rešil vseh muk.

Bom povedal takole. Relativne revščine se ne bomo znebili nikoli. Vedno bodo bogati in revni ljudje. V primeru Švice biti 'reven' niti ni tako slabo. Vedno bodo neenakosti, že zato, ker imajo različni ljudje različna znanja, sposobnosti, inteligenco, poglede itd. Normalno je, da so med nami razlike, saj smo heterogena družba s heterogenimi geni. Kaj dobimo, ko hočemo ustvariti popolnoma enako družbo? Kambodžo, Severno Korejo? No, tam so vsi enaki. To pa je po naših merilih nedopustno.

Da pa bi dosegli stanje, kjer imajo vsi ljudje omogočenih 2400 kalorij na dan, kjer je umrljivost otrok manjša, kjer je življenjska doba višja od 40 let… To pa so stvari, ki jih lahko dosežemo. In dosežemo jih lahko tako, da sprejemamo dobre politike. Zato pa verjamem v ekonomijo in moč idej. Dobre ideje sicer morda ne bodo rešile veliko ljudi, po drugi strani pa bodo slabe ideje ubile zelo veliko število ljudi. Ideje so lahko zelo nevarne. Celo 20. stoletje je dokaz, kako zelo nevarne so lahko. Veliko ljudi je mrtvih zaradi idej.

Ko sva ravno pri slabih politikah in idejah. Ali menite, da je Svetovna banka, predvsem zaradi aplikacije strategij v 70. in 80. letih, odgovorna za stanje revščine v Afriki?

Tako Svetovna banka kot Mednarodni denarni sklad sta priročna 'strelovoda' za vlade in države. Vlade dostikrat ne sprejmejo težkih odločitev, ki bi jih sicer morale, če pa jih sprejmejo in gre kaj narobe, se lahko zgodi, da za to krivijo Mednarodni denarni sklad. Zato mislim, da Svetovna banka ni kriva za revščino. Razumeti moramo, da je Svetovna banka le banka, ki izdaja posojila, in ni dobrodelna institucija. Dobrodelna je do te mere, da izdaja posojila z ugodnimi obrestnimi merami. Kar pomeni, da npr. nameni 90 milijonov dolarjev za razvojni projekt po 3,2 odstotni obrestni meri z dobo odplačevanja 35 let. Takšnega dogovora ne bi dobil pri nobeni komercialni banki. Kljub temu da obstaja subvencijski element odobravanja posojil, pa se mora banki še vedno izplačati posojanje denarja.

Druga stvar je, da banka le financira projekte, ki jih ni oblikovala. Ti projekti so državni in države lahko vedno zavrnejo posojilo. Preprosto rečejo ne, kot Nancy Reagan – 'just say no'. (Smeh…) Tu se pojavi vprašanje, ali imajo dovolj znanja, da se pravilno odločijo, ali posojilo vzeti ali ne. Pravzaprav se kar pogosto zgodi, da države ne želijo vzeti posojila. Svetovna banka zagotavlja le tehnično podporo, ki pa je zelo dobra. Državam pomagajo eni najboljših razvojnih in ekonomskih strokovnjakov na svetu.

Svetovna banka ima podpihujoč problem, vendar vam zagotavljam, da ima veliko manjši problem, kot ga ima katerakoli vlada v Afriki. Npr. ne vem, če sem že kdaj slišal za korupcijski škandal v Svetovni banki. V Afriki se s tem srečujemo vsak dan. Gre za dve čisto različni ligi, amaterji proti svetovnim prvakom. Tu se strinjam z Easterlyem, ki pravi, da večina krivde leži v državah in pripadajočih institucijah.

Problem s tako imenovano 'infant industry' ali industrijo v povojih je, da dlje kot jo ščitiš, bolj bo zrastla in bolj bo efektivna. Argument industrije v povojih je tipični argument iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Problem je, da skoraj nikoli 'infant' ne odraste v 'adult', še vedno je deležen protekcionizma in nikoli ne postane učinkovit. Ko se neki panogi ponudi protekcionizem, se to v večini držav sprevrže v politično zadevo. In čez 15 let, ko želiš politiko protekcionizma umakniti, je predsednik največjega 'subvencioniranega' podjetja nečak predsednika države…. 'bla bla bla'… In potem še drugi izgovori v zvezi z nezaposlenostjo, morda bližajočih se volitev, in tako se stvari kopičijo in politika ostaja neučinkovita.

V Južni Koreji se je npr. intervencija države obrestovala. Ne vem, ali se jim je posrečilo, ker so bili pametni ali pa ker so imeli srečo. Koreja je primer, kjer se konflikt in kolonializem… uf… Misliš, da je bil francoski kolonializem slab? Pomisli na japonski kolonializem. Korejci so bili japonska kolonija. Za razvojne probleme ne moreš kriviti kolonializma 'per se', saj so bile Kanada, Avstralija in Nova Zelandija kolonije. To so danes ene najbogatejših držav na svetu. Kako lahko potem rečemo, da je vse krivda kolonializma?

Finančna pomoč torej ni tista prava rešitev za eliminacijo revščine…

Da, o tem govori Pariška deklaracija. Deklaracija, ki so jo pred leti podpisale vse skupnosti, ki so vpete v razvojno politiko, določa, da bomo vse, kar bomo v naslednjih letih delali na razvojnem področju, delali skozi načelo splošne proračunske podpore. To je finančna podpora, ki gre neposredno v proračun države. A vendar so vsi podpisali to deklaracijo, spoštuje pa je nihče. Niti donatorji niti države si tovrstne pomoči ne želijo, ker bi raje izvajale oz. prejemale tehnično asistenco.

No, to je verjetno pretirana trditev…

Ne, nihče ne spoštuje Pariške deklaracije. Morda so edini Skandinavci, vendar oni predstavljajo zelo majhen del pomoči. Vsi veliki igralci, kot so Japonci, Nemci, ZDA, razvojne agencije,… vsi dajejo prazne obljube, spoštujejo pa je ne.

Kar nekaj knjig se je v zadnjem času pojavilo, ki opisujejo, da finančna pomoč Afriki ni učinkovita in ne deluje, kot bi morala. Omenja se več razlogov za to: prvi je, da nekje na poti denar izgine in ne doseže svojih naslovnikov; velik problem predstavljajo nepotizem in korupcija. Drugi razlog je, da imajo Afričani drugačno kulturo kot 'zahodnjaki' oz. 'preostali svet'. Reševanje njihovega problema skozi naše oči torej ni učinkovito. Veliko raziskav kaže, da najbolj revni Afričani svoje probleme identificirajo drugače, kot jih identificiramo mi, ali pa celo drugače kot njihova vlada. Afrika ni majhna država, ki bi potrebovala eno strategijo reševanja revščine, pač pa zelo raznolik kontinent, ki potrebuje različne rešitve za različna področja. Vse to in še veliko več je razlogov, da najrevnejši ne občutijo koristi ekonomskih razvojnih aktivnosti. Se strinjate s tem? Menim namreč, da je na svetu dovolj denarja za vse, le da distribucija slednjega ni dobra.

Da, to je pač kmečka pamet. Vse to je res! Lakota ni nikoli ekonomsko vprašanje. Vedno gre za politično vprašanje.

Bi potem rekli, da finančna pomoč ne pomaga državam v razvoju pri reševanju revščine?

V bistvu obstajajo primeri, kjer finančna pomoč deluje zelo dobro. Takšne so npr. kampanje cepljenja otrok, razdelitve mrež za zaščito proti komarjem, izobrazbe deklic itd. Zato se sam že celo življenje posvečam ocenjevanju vplivov razvojnih programov, da bi ugotovil, kaj deluje in kaj ne.

Ali se vam ne zdi bolje, da bi namesto uvažanja mrež za zaščito proti komarjem v državi, kjer mreže potrebujejo, financirali program, ki bi ustanovil obrat, v katerem bi ljudje sami izdelovali mreže?

Tak način smo preizkušali že 35 let, pa se je izkazal za polomijo. Zato je bila Latinska Amerika do sedaj v takšnem slabem stanju. Kot je razvidno iz statistik, so sedaj končno opustili tovrstne politike in se počasi rešujejo iz revščine. Morda bo kdaj učinkovito, vendar sedaj proizvodnja mrež npr. v Afriki ni učinkovita. Morda v prihodnosti…

Se vam zdi za reševanje problema revščine zato boljša strategija participativnega razvoja? Seveda govorim o kombinaciji participativnega razvoja s finančno pomočjo, ki ne prevzame vloge države, ampak nudi podporo.

Da, če sploh obstajajo institucije, ki bi jih lahko podpirali. Npr. na Haitiju ni niti ene osebe, ki bi zastopala revne ljudi. Vse to namesto vlade počnejo nevladne organizacije (NVO). Da me ne boste razumeli narobe, tudi NVO niso rešitev. Mimogrede, mislim celo, da so NVO izredno neučinkovite. Za vsak evro, ki ga darujemo NVO, je odstotek denarja, ki dejansko pride do tistih, ki ste jim ta evro namenili, zelo, zelo majhen. Svetovna banka je v tem pogledu veliko bolj učinkovita. Večina NVO je tako neučinkovitih, da si ne moremo niti predstavljati. Temu pa je tako čisto iz preprostega razloga. NVO tretjino svojega časa vložijo v zbiranje denarja, tretjino časa upravičujejo namembnost denarja, tretjino pa posvečajo temu, da dejansko kaj naredijo.

Da, tudi sama sem dobila tak občutek, ko sem se pogovarjala z gospo, ki vodi slovensko NVO. Rekla mi je, da »afriška zgodba v resnici ni tako žalostna. Večino časa se afriški otroci smejijo, mi pa jim s sredstvi Ministrstva za zunanje zadeve še malo polepšamo življenje.«

NVO imajo neke fiksne ideje in to pač počnejo cel čas. Pa tudi zelo koruptivne so. Sam imam izkušnjo z NVO v Burkini Faso, kjer so delali vodnjake. Pridejo v vas in začnejo delati vodnjak. Ta vas je že imela 4 vodnjake. In ko v revno vas pride bogat belec in te vpraša »Ali ti zgradim vodnjak?«, ti rečeš »Seveda!«. Belci jim dajo denar, revni denar vzamejo, a ne zgradijo vodnjaka, pač pa združenje žensk denar porabi za nakup nekih drugih dobrin za preživetje. Tehnično rečeno je to korupcija. V resnici pa so rešili na ducate življenj, saj so z nakupom in nato s prodajo dobrin lahko povečali svoje prihodke, s pomočjo katerih so lahko ženske nahranile svoje otroke. Zato moramo biti tudi previdni, ko govorimo o korupciji. Korupcija je nevarna, a v tem primeru je rešila življenja.

Kako vi definirate participativni razvoj?

V osnovi gre za dvostopenjski program. Imeti moraš mehanizem, ki določa, katera skupnost dobi denar in katera ne. Nato pa moraš imeti mehanizem, ki ljudem dovoljuje uporabo procesa, s katerim lahko izberejo eno od rešitev, ki jim jo mi ponudimo na meniju.

Problem participativnega razvoja je, da je težek in dolgotrajen. Veliko časa moraš posvetiti pogovarjanju z ljudmi. V resnici je lažje odločitev sprejeti sam.

Drug problem je, da je odvisen od lokalne politične strukture. Imeti moraš funkcionalno in reprezentativno politično okolje. Ker se moraš v nekem trenutku odločiti, kdo dobi denar in kdo ga ne dobi, moraš imeti zelo dobro politično okolje, saj lahko drugače tvoja odločitev vodi do razprtij v skupnosti. Zelo jasen moraš biti, zakaj je neka vas dobila sredstva in druga ne.

Veliko je predpogojev, ki jih moraš zadovoljiti, preden lahko participativni razvoj deluje. Participativnega razvoja ne moreš transplantirati po vseh skupnostih. Strategija participativnega razvoja se mora vedno prilagajati okolju, kar pa ni vedno lahko narediti.

Omenili ste 'meni' rešitev. Se vam ne zdi ravno identifikacija problema tista, ki določa smer participativnega razvoja? Torej da ljudje sami, brez našega menija, odločijo, kaj je za njih pomembno?

No, saj na nek način izberejo. Vendar iz našega menija. To pa zato, ker se včasih znajdemo v situaciji, kot se nam je zgodilo v Gambiji, kjer je skupnost denar, namenjen projektu participativnega razvoja, namenila za gradnjo ograje okoli nogometnega igrišča. Temu ni namenjen participativni razvoj. V tej vasi je bilo nekaj hudo narobe z notranjim odločanjem. V tej vasi je šlo za to, da so odločali moški in ženske niso imele pravice soodločati.

Pomembni so torej mehanizmi, ki pa so različni od države do države in od skupnosti do skupnosti. Mehanizem, ki deluje v Senegalu, verjetno ne bo deloval v Nigeriji.

Menite, da bi lahko strategija participativnega razvoja bila tista prava rešitev za izkoreninjanje revščine?

Ne. Je le ena izmed mnogih strategij. Kot ekonomist bolj zagovarjam strategije z efektivno alokacijo sredstev. Mislim, da ne smemo vsega truda vložiti v participativni razvoj preprosto zato, ker je participativni razvoj tako težko razviti na višjo raven in ga npr. aplicirati na več držav. Poleg tega obstajajo področja, kjer nikakor nočemo participativnega razvoja. Ta so npr. večji projekti, kot so gradnja cest in gradnja jezov, kjer potrebujemo centraliziran način odločanja. Participativni razvoj lahko uporabljamo pri manjših projektih, kot so npr. gradnji enega vodnjaka ali malega medicinskega dispenzarija.

Bi lahko opredelili okolje ali situacijo, v katerih je uporaba participativnega razvoja pri izkoreninjanju revščine uspešna?

Mislim, da participativnega razvoja ne moremo razdeliti po predalčkih. Vpliva participativnega razvoja ne moremo zreducirati zgolj na določen tip problema. Npr. ne moremo reči, da deluje v programih, kjer se zadoščajo le osnovne človekove potrebe.

Pri projektih, kot. je npr. cepljenje otrok, ne želimo participativnega odločanja. To se mora odločati na nacionalni ravni. Za takšen program potrebujemo centralizirano odločanje, saj je pomemben za vse državljane. Ne želimo torej cepiti le nekaj skupnosti, pač pa želimo zajeti vse ljudi.

Torej ali sploh obstaja smisel v izvajanju participativnega razvoja?

Da, seveda. Obstajajo primeri, kjer nujno potrebujemo participativni razvoj. Dobro je, če lahko skupnost sama identificira problem. Participativni razvoj je način, s katerim lahko povzamemo družbene preference. Gre za mehanizem, skozi katerega lahko lokalna skupnost izrazi konsenz ali pa večinski pogled na neko zadevo.

Ena od mojih domnev v nalogi je, da je participativni razvoj pozitivno povezan z izkoreninjanjem revščine, hkrati pa menim, da se lahko kvalitetno izvaja le, kadar ima družba kvaliteten socialni kapital.

Se strinjam. Npr. strategijo participativnega razvoja je zelo težko izvajati v post-konfliktnih situacijah, kjer je socialni kapital uničen. Ljudje ne sodelujejo. Norme, omrežja in vse, kar zajema socialni kapital, vplivajo na participativni razvoj. Ravno sem bil v Liberiji, ki je pred nekaj leti še bila v državljanski vojni. Švedska NVO je poskušala vzpostaviti participativni razvoj in jim nikakor ni uspelo. Tudi v Angoli zaradi podobne situacije ni nobenih poizkusov vzpostavljanja participativnih programov. Čeprav mislim, da ni nobenega empiričnega dokaza za vašo domnevo, mi občutek in izkušnje pravijo, da je vaša domneva pravilna. Torej se strinjam 100 odstotno… To je zelo dobra domneva z vaše strani.

Kot orodje samopomoči pri participativnem razvoju se omenja tudi mikrokredite. Se vam zdi politika mikrokreditov uspešna pri izkoreninjanju revščine?

Joj… Kako veliko je neumnih idej… Večina institucij, ki se ukvarjajo z mikrokrediti, so kreditni morski psi! To počnejo le zaradi denarja! Večina mikrokreditov ne poveča človeške produktivnosti. Večina kreditov je glajenje potrošnje in porabe. Je kot neke vrste zavarovanje. Če te prizadene velik šok, so mikrokrediti zavarovanje. Ljudem pomaga prebroditi neko krizo, vendar nikogar ne reši iz revščine.

To, da je Yunus dobil Nobelovo nagrado, je najhujša stvar, ki se je lahko zgodila v svetu mikrokreditov. On s svojim delom okoli mikrokreditov ustvarja nek svetniški sij, čeprav je večina institucij ustvarjena zato, da predvsem uničijo potrošnika in ne zato, da bi izvajali dobrodelnost. Obresti so visoke, verjetno tudi zato, ker pri posojanju revnim obstaja visok dejavnik tveganja. Stopnje povračila sredstev so nizka. Zelo malo je namreč dobrih študij vpliva programov mikrofinanc. V bistvu ni nobene dobre.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da mikrokrediti v Afriki niso zdravilo za vse bolezni. Institucije mikrokreditov so komercialna podjetja, ki jih zanima le profit. In če morajo prizadeti veliko revnih ljudi, jih bodo pač prizadeli.

Yunus in njegovi podporniki trdijo ravno nasprotno. Pravijo, da mikrokrediti lahko rešijo človeka iz revščine, s tem ko ga opolnomočijo,…

O tem ni nikakršnega dokaza. Prav nobenega! Sam se ukvarjam z oceno tveganj in vpliva. In do danes nisem videl ene dobre ocene vpliva mikrokreditov, ki bi dokazovala, da lahko ljudje zaradi tega živijo bolje in da to zvišuje njihov prihodek. Seveda bi zelo rad verjel v to, vendar so to zgolj domneve, ki ne temeljijo na dokazih.

In tudi to, da so mikrokreditov deležne predvsem ženske, oglašujejo samo določeni ljudje oz. institucije – npr. Grameen banka, ki pa v resnici sploh ni institucija mikrofinanc. Veliko takšnih institucij obstaja po celem svetu, ki posojajo mnogim ljudem, a nihče ni zaradi tega opolnomočen.

Mikrokrediti torej niso način za reševanje revščine…

Ne… revščine ne rešijo. Je pa neko uporabno zavarovanje ob šokih, ki jih doživljajo ljudje, da prebrodijo neko krizo.

Statistike kažejo, da več kot polovica ljudi na svetu ni kreditno-sposobnih. V strategijah mikrokreditov sodelujejo revni, ki niso kreditno-sposobni. Kako torej pojasnjujete visoke stopnje povračil sredstev pri revnih? Namreč navadne banke nimajo tako visokih stopenj, čeprav so njihovi klienti kreditno-sposobni.

To je odvisno od institucije do institucije. Morda se to dogaja v Grameen banki. Obstaja široka literatura na temo 'skupnih dolgov'. Pri skupnih dolgovih si skupina ljudi sposodi denar in nato celotna skupina odgovarja za vračilo tega denarja. Nihče iz skupine ne more dobiti novega posojila, dokler staro ni poplačano. Takšna vrsta sposojanja denarja v tradicionalnih afriških družbah obstaja že vsaj tisoč let, kar pomeni, da je neka vrsta institucij morala obstajati že dolgo nazaj. Če te institucije obstajajo že od nekdaj, zakaj torej niso bogata družba?

Mikrofinance, kot jih poznamo danes, so v bistvu le predelava tradicionalnih načinov posojanja v bančne institucije, kot jih poznamo zahodnjaki. »Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.«

---

Jean Louis Arcand, ki je doktoriral iz ekonomije na Massachusetts Institute of Technology, je svojo kariero začel kot asistent in nato profesor na Univerzi v Montrealu in v Centre d'Etudes et de Recherches en Développement International.

Pred nekaj leti je postal predstojnik Katedre za razvojne študije in doktorskega programa Razvojne ekonomije na Graduate Institute of International and Development Studies v Ženevi. Fakulteta predstavlja eno vodilnih izobraževalnih institucij, na kateri so svoja študijska leta preživljali princesa Nora iz Lihtenštajna, Kofi Anan in drugi Nobelovi nagrajenci. Njegovo tekoče znanje angleščine, francoščine, italijanščine, portugalščine in španščine mu omogoča, da lahko deluje kot zunanji svetovalec Svetovni banki, državam, Razvojnemu programu Združenih narodov (United Nations Development Programme) in mnogim drugim razvojnim agencijam.

J. L. Arcand, po narodnosti Kanadčan, je eden izmed urednikov European Journal of Development Research in ustanovni član European Union Development Network. Ukvarja se z mikroekonomskimi vidiki razvoja in evalvacijo socialnih programov, predvsem v Afriki. Je tudi avtor člankov na temo razvojne ekonomije in družbenega razvoja, ki temelji na participaciji skupnosti.

Njegovo bibliografijo si lahko podrobneje ogledate preko spletne strani: http://ideas.repec.org/e/par189.html (27. 2. 2012).

Michael Woolcock: intervju na temo revščine (avtorica: Taja Levič)

»Ni prave rešitve za problem revščine, in če mislimo, da je, potem smo mi sami del problema.«

Intervju z Woolcockom je potekal v Londonu 4. oktobra 2011. Neformalni del intervjuja je potekal v središču Londona v Kitajski restavraciji, nato pa sva se preselila v pub, kjer sva nadaljevala eno in pol urni pogovor. Michael se je izkazal za izredno prijetnega sogovorca s posluhom za mlade raziskovalce, ki jih zanima tema razvoja. Njegov nastop je bil preprost, njegove analogije simpatične, zato sem se takoj počutila sproščeno, čeprav sem sedela ob enem izmed najbolj vplivnih avtorjev člankov na področju socialnega kapitala in participativnega razvoja. Skratka vidi se, zakaj je eden bolj cenjenih in priljubljenih predavateljev na svojem področju.

Michael, začela bom s klasičnim vprašanjem. Kaj je revščina?

Po navadi se revščino definira na dohodkovni način. Gre za ljudi, ki živijo pod pragom revščine v smislu prehrane oz. prihodka, ki bi jim zagotovil primerno prehrano za preživetje. Ta prihodek Svetovna banka trenutno ocenjuje na 1 dolar oz. 1, 25 dolarja na dan. Seveda je sam prag revščine potrebno usklajevati s ceno hrane v posameznih državah.

Največ znanstvenikov in celo veliko ekonomistov pa bi znalo povedati, da je revščina večdimenzionalen pojav, kar pomeni, da lahko npr. kronična bolezen ali kronična brezposelnost ustvarijo pogoje, pod katerimi ljudje (p)ostajajo revni. Vendar ne, ker ne bi imeli dovolj denarja, temveč zato, ker nimajo dobrega zdravja, ker ne uživajo ugleda ali spoštovanja v svoji družbi, lahko pa so pogosto segregirani s strani lastnih vlad ali ljudi okoli njih, kot se to dogaja v kastnem sistemu v Indiji. Torej tudi če si statistično nad pragom revščine, kot ga definira Svetovna banka, vendar te vsi sovražijo, ti ni dovoljeno uporabljati stranišča, vodnjakov, ali drugih podobnih javnih storitev ali prostorov zaradi barve kože, vere ali spola… vse to so stvari, ki te lahko pahnejo v revščino, ki ni omejena zgolj na ekonomske faktorje oz. prihodke. Dohodkovni način Svetovna banka uporablja zato, ker je od vseh naštetih dimenzij dohodek najlažje meriti. Čeprav moram priznati, da je tudi slednjega zelo težko meriti. Torej to je način, na katerega mednarodne agencije govorijo o revščini.

Sedaj ste povedali, kako revščino definirajo Svetovna banka in druge agencije, ki se ukvarjajo s tem peročim problemom. Kako pa vi osebno vidite revščino?

Zanimivo je, da na primer nekatere države sploh ne poznajo izraza 'revščina'. V državah pacifiških otokov je nemogoče biti reven v nekaterih dimenzijah, ki sva jih ravnokar omenila. Tam si obkrožen z bananami, kokosi in ribami, tako da tamkajšnji prebivalci nimajo predstave o tem, da bi lahko umrli od lakote.

Sam revščino definiram v prihodkovnem načinu, čisto zaradi globalnih razlogov. Mislim, da nam ta način omogoča primerjavo različnih držav. Ne nazadnje pa bi rekel, da je moja definicija revščine takšna, kot sem jo opisal pri prejšnjem vprašanju. Pomembno se mi zdi, da je revščina dohodkovno usmerjena, vendar se lahko povzroča, doživlja in krepi s strani različnih dimenzij revščine. Dimenzije so med seboj pozitivno povezane in s povezavo se njihova razsežnost le povečuje.

To vas sprašujem zato, ker mislim, da definicija revščine vpliva na vzpostavitev programov izkoreninjanja revščine. Namreč če je revščina definirana zgolj dohodkovno oz. v finančnem smislu, potem je prava strategija pri izkoreninjanju revščine takšna, ki naslavlja njeno definicijo, torej da ljudem priskrbi denar. Če pa je definicija širša, moramo v strategijo reševanja problema revščine vključiti tudi druge vidike – npr. kako vsem ljudem zagotoviti pitno vodo, dostop do sanitarij in podobno.

Tako je. To pomeni, da tudi v bogatih državah, kot je npr. Anglija, v kateri sva ravnokar, ali pa v Združenih državah Amerike… no, ravno zadnjič sem bral članek v New York Times, v katerem je pisalo, da je eden izmed petih prebivalcev New Yorka reven po zgornji definiciji. To je kar dvajset odstotkov ljudi, kar se mi zdi presenetljiv in vznemirljiv podatek. V bogatih državah, kjer je hrana zelo draga, kjer je npr. pozimi zelo mrzlo ali pa kjer so zelo najemnine nepremičnin visoke, lahko zelo hitro postaneš reven. Sploh v državah, ki nimajo zagotovljenega zdravstvenega zavarovanja, npr. zboliš in nato si prepuščen sam sebi. Celo manjši prehlad ali poškodba te lahko stanejo na tisoče dolarjev. Ker npr. tega denarja nimaš, si ne moreš privoščiti zdravniške oskrbe, posledično lahko še prej zboliš in zato celo prej umreš. Če si bolan, ne moraš dobro opravljati svojega dela ali pa le-tega sploh ne moreš opravljati, tako da posledično ne zagotavljaš dohodka za preživetje svoje družine, ne moreš poskrbeti za prehrano in zdravje svojih otrok, otroci tako lahko veliko prej zbolijo itd. Vse te stvari se nalagajo ena na drugo in začaran krog revščine se veča in veča.

Glede na to, da pravite, da je revščina začaran krog, me zanima, kaj menite o milenijskih razvojnih ciljih, za katere se je leta 2000 s podpisom Deklaracije Združenih Narodov za novo tisočletje zavzelo 189 držav. Natančneje me zanima, kaj menite o prvem razvojnem cilju, katerega cilj je izkoreniniti skrajno revščino in lakoto. S tem ciljem so si države zadale do leta 2015 prepoloviti število ljudi, ki živijo z manj kot enim dolarjem na dan, ter prepoloviti število ljudi, ki vsakodnevno trpijo lakoto. Je morda cilj preveč ambiciozno zastavljen?

Če je preveč ambiciozen? Da, v strogem smislu je preveč ambiciozen, kar pa ne pomeni, da se o njem ni vredno pogovarjati oz. stremeti k temu cilju. Torej ali ga bomo dosegli? Ne. Ali ga bomo kadarkoli dosegli? Mislim, da ne.

Kakor sem že prej omenil, je po najnovejših statistikah kar 20 odstotkov prebivalcev ene najbogatejših držav in mest na svetu revnih. Izkoreninjanje revščine je naloga za najmanj 100 let in ni nekaj, kar bi lahko rešili v 15 letih. Moram pa povedati, da je cilj plemenit, kot cilj zaželen in je etična ter moralna zahteva, k kateri bi morali kot ljudje vedno stremeti. Res je nedosegljiv cilj, kar pa ni razlog, da si tega cilja ne bi smeli zastaviti.

Revščina torej predstavlja eno največjih ugank. Si lahko predstavljate svet brez revščine?

Seveda! Morda čez 100 let. Če se zamejujem s to številko, je morda tako samo zato, ker obstaja toliko nezanesljivih dejavnikov. Od tega, da so države revne, pa do tega, da hitro obogatijo. Saj ne vemo, kaj se bo zgodilo, če ali ko bodo vse države na svetu bogate. Bo to morda miroljuben svet ali pa bo le še bolj močen in krut svet z vedno močnejšim orožjem in tehnologijo, ki jo bomo obrnili proti sebi in s tem povzročili veliko škode. Če bi mi to vprašanje postavila pred 100 leti, bi bilo nepredstavljivo, da bi lahko nanj odgovoril pritrdilno. Danes lahko načeloma odgovorimo pritrdilno, vendar prihodnost ni le vprašanje distribucije denarja in delitve tehnologije, ampak je predvsem vprašanje političnih sistemov in komplementarnih socialnih sistemov, ki omogočajo rast blagostanja ljudi.

Biti bogat je izum človeštva. Večina ljudi skozi zgodovino človeštva je bilo revnih. (smeh…) Nenavadno je za ljudi, da so bogati, saj je človeška vrsta na tisoče let živela na robu preživetja. Sedaj pa se v zadnjih 100 letih v bogatejših državah in zadnjih 50 let v državah s srednje visokim prihodkom ljudje soočamo s zgodovinsko ne-precedenčnim primerom bogastva. Torej če povlečemo vzporednice z najnovejšimi trendi, bi lahko morda v 100 letih izkoreninili revščino, vendar se bo verjetno v tem času zgodilo še kaj norega in do tega cilja ne bomo prišli (smeh…). Vendar še enkrat… načeloma bi se lahko zgodilo.

Res je. Če pa se ne zgodi, je vsaj lepo verjeti v možnost, da se lahko.

Da. (smeh…)

V svoji magistrski nalogi se osredotočam predvsem na revščino v Afriki. Na spodnjem grafu je razviden razlog, zakaj je Afrika tako zanimiva, medtem ko je revščina prisotna po celem svetu. Tudi v Združenih državah Amerike, ki veljajo za eno najbogatejših držav, obstajajo žepki revščine. Ampak trend na spodnji sliki je strašljiv in ravno zato se posvečam Afriki.

Da, čisto se strinjam.

Ali ne bi rekli, da je ironično oz. celo žalostno, da je Afrika kontinent z največjim bogastvom pod zemljo in največjo revščino nad njo?

Dobro povedano (smeh…). No, afriška zgodba je zelo zanimiva, ker je odstotek revne populacije v Afriki zelo stabilen, vendar je rast populacije v Afriki zelo hitra, kar pomeni, da je več posameznikov revnih, kot jih je bilo včasih. Npr. Indija in Kitajska sta v situaciji, kjer populacija ne raste več tako hitro. Ker se je absolutno število ljudi zmanjšalo, se je zmanjšal tudi odstotek revnih ljudi. Čeprav v Indiji prebivalstvo hitro narašča, je ne moremo enačiti z Afriko. Kar je v Afriki strašljivo, je, da se iz dneva v dan absolutno število revnih ljudi povečuje, kar le še spodbuja politične revolucije in vojne.

---

Michael Woolcock je doktoriral iz sociologije na Brown univerzi. Preden je pričel z delom v Svetovni banki, je delal kot profesor na Brown univerzi in Univerzi v Queensladu. Od leta 1998 dela kot vodilni strokovnjak na področju družbenega razvoja v Development Research Group v Svetovni banki. V svojih delih raziskuje družbene dimenzije ekonomskega razvoja, še posebej neformalne institucije in njihovo angažiranje v razvojnih strategijah. Ukvarja se z vplivom socialnega kapitala in participativnim razvojem.

Je soustanovitelj programa 'Justice for the Poor', soavtor razvojnih poročil Svetovne banke, prav tako pa piše spletni blog na uradni spletni strani Svetovne banke (http://blogs.worldbank.org/governance/blogs/michael-woolcock).

Woolcock, po narodnosti Avstralec, je profesor na prestižni Univerzi v Harvardu. V letih 2006 do 2009 je imel funkcijo direktorja Brooks World Poverty Institute na Univerzi v Manchester-u. Tam je predaval tudi pri predmetih kot sta družbene vede in razvojne politike.

Njegovo bibliografijo si lahko ogledate preko spletne strani: http://ideas.repec.org/e/pwo82.html#works (26. 2. 2012).

Primer dobre prakse: Ustanova »Skupaj«

Ime projekta: Moje ime je torba, šolska torba

Spletna stran: http://www.together-foundation.si

Projekt predstavlja akcijo zbiranja šolskih torb za otroke na Kosovu. Pri projektu sodeluje Produkcijska hiša RED in Slovenska vojska.

Produkcijska hiša RED je ob izidu slikanice za prvošolce »Moje ime je torba, šolska torba« avtorja Aleksandra Arsova in ilustratorja Klemena Gorupa podala pobudo ustanovi »SKUPAJ« za solidarnostno akcijo zbiranja šolskih torb. V juniju 2009 so vsem slovenskim osnovnim šolam poslali pisno vabilo s pozivom za otroke, naj ob nakupu nove šolske torbe, stare in še uporabne torbe ne odvržejo, temveč jo podarijo vrstniku na Kosovu. Zbiranje sta podprla tudi Ministrstvo za obrambo RS in Slovenska vojska. Šole lahko zbrane torbe predajo kar v slovenskih vojašnicah, od koder jih slovenska vojska prepelje na Kosovo in razdeli kosovskim otrokom. Ta akcija krepi solidarnost že pri otrocih hkrati pa kosovskim otrokom polepša šolske dni.

 

Primer dobre prakse: Edirisa Slovenije

Ime projekta: Sposobnost branja – okno do znanja

Spletna stran: http://drustvoedirisa.wordpress.com

Nepismenost je v modernem svetu velika ovira tako v vsakdanjem kot v poslovnem življenju. Zato društvo Edirisa Slovenije, s finančno podporo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije RS, izvaja projekt »Sposobnost branja – okno do znanja«, katerega glavni cilj je razvijanje bralne kulture v podeželskem okolju jugozahodne Ugande. Ta projekt poleg opismenjevanja podeželskih otrok prispeva tudi k vzpodbujanju njihovega razmišljanja in ustvarjalnosti, h krepitvi njihove samozavesti in sodelovanja ter k uveljavljanju lastnega jezika in kulture.

Projekt sloni na otroški slikanici »Hišica z dvema oknoma« avtorice Marte Satler, članice društva, ki na izviren in prijeten način skozi otroške oči primerja življenje v Afriki in pri nas. Slikanica skuša razbijati naše predsodke in opozarjati, da tudi afriški vsakdan ponuja radost in veselje ter da za to še zdaleč ni potrebno materialno izobilje. Knjiga je napisana slovenščini ter prevedena v angleščino ter v jezik Rukiga, lokalni jezik jugozahodne Ugande. Na ta način želi društvo pripomoči tudi k vrednotenju lokalnega jezika, saj so knjige v jeziku Rukinga za otroke nedosegljive.

Predstavniki društva Edirisa Slovenija bodo otrokom na številnih delavnicah v ugandskih šolah skušali približati knjige tako, da jih bodo skupaj z otroci brali, se o njih pogovarjali, razmišljali in ugotavljali, kaj so se iz prebranega naučili. Pomen bralne kulture pa bodo predstavili tudi staršem in učiteljem. Poleg knjižice so izdali tudi priročnik, namenjen pedagoškim delavcem, ki naj bi jim v prihodnje pomagal razvijati bralno kulturo na afriškem podeželju. Poleg tega pa želi društvo šole, v katerih bodo izvajali delavnice, v prihodnosti opremiti tudi s preprostimi knjižnicami.

»Hišica z dvema oknoma« je v prvi vrsti namenjena ugandskim otrokom, a njena bogata idejna zasnova kar kliče k uporabi tudi v naših vrtcih in šolah, saj bi z njeno pomočjo najmlajši začutili utrip življenja svojih vrstnikov daleč stran.

Po vrnitvi iz Ugande bo Edirisa Slovenije nadaljevala z delavnicami med slovenskimi otroci na katerih jim bo poskušala približati življenje ugandskih otrok.

Primer dobre prakse: Mirovni inštitut, Ljubljana, Slovenija

Ime projekta: Krepitev moči Ženskega centra Nyamirambo (Kigali – Ruanda)

Spletna stran: http://www.mirovni-institut.si in www.nwc-kigali.org

Ženski center Nyamirambo (Nyamirambo Women’s Center) je skupina za samo-pomoč, ki jo sestavlja 18 žensk in deklet iz Kigalija (Ruanda). Članice skupine so stare od 18 do 41 let z različnimi stopnjami izobrazbe. Med njimi so tako nepismene ženske kot tudi študentke, in prihajajo iz različnih socio-kulturnih ter verskih okolij. Projekt se je razvil iz pilotskega projekta ob podpori Mirovnega inštituta in Ruandskega združenja univerzitetnih žensk (RAUW). Namen projekta je strateška krepitev moči Ženskega centra, da postane dolgoročno trajnostno vzdržen in dejavnik vpliva v lokalni skupnosti ter ruandski družbi. S tem projekt prispeva k nadaljnjemu razvoju inovativnega modela za krepitev civilne družbe v Ruandi na lokalni ravni. Ker je ekonomska krepitev moči ključnega pomena za izboljšanje položaja žensk, projekt poskuša okrepiti ženske predvsem ekonomsko, in sicer skozi različne socio-ekonomske aktivnosti, ki ustvarjajo dohodek ter zagotavljajo trajnostno vzdržnost skupine. Med tovrstne aktivnosti spadajo skupnostni turizem (“community-based tourism”), ki ga izvajamo v partnerstvu z agencijo New Dawn Associates, ter pridobivanje donacij za nakup hiše za dejavnosti centra. Projekt so finančno podprli Delegacija Evropske komisije v Ruandi, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije ter Fundacija Open Society Institute.

Primer dobre prakse: UNICEF Slovenija

Spletna stran: http://www.unicef.si

Primarna naloga nacionalnih odborov je, da zbirajo sredstva za UNICEF programe pomoči otrokom v manj razvitih delih sveta. Leta 2009 je v spomladanskem času UNICEF Slovenija zbiral sredstva za nujno pomoč otrokom v Sudanu ter za cepljenje mater in otrok proti neonatalnemu tetanusu; poleti so se pridružili svetovni kampanji Ustavimo malarijo; jeseni 2009 bodo začeli zbirati sredstva za pomoč najbolj ogroženim otrokom, ki živijo na ulicah Ruande, kar podpira Ministrstvo za zunanje zadeve RS; pozimi pa bodo zbirali sredstva za programe, ki jih UNICEF zagotavlja v 156 državah v razvoju ter jih financira iz splošnega sklada. Poseben program, ki ga pri organizaciji izvajajo že nekaj let, je program rednih mesečnih darovalcev. Ta program se imenuje Starši otrok sveta; sredstva, zbrana preko tega programa, pa gredo prav tako v UNICEF-ov splošni sklad. Med mladimi in starejšimi v Sloveniji je vse več prostovoljcev, ki se aktivno vključujejo v različne projekte; med drugimi tudi v projekt Punčka iz cunj, pri katerem z izdelavo punčke prispevajo za cepljenje otroka v državah v razvoju.

Primer dobre prakse: Slovenska Karitas

Ime projekta: Zagotavljanje kapacitet za zmanjševanje smrtnosti žena in otrok ob porodih in izboljšanje zdravja otrok v kraju Ruzo (Burundi)

Spletna stran: http://www.karitas.si

Slovenska Karitas je v sodelovanju z lokalno partnersko organizacijo ter s tam delujočimi slovenskimi misijonarji podprla gradnjo in opremljanje nove porodnišnice v kraju Ruzo v Burundiju. Porodnišnica bo omogočala dostop do zdravstvenih storitev porodnicam v času nosečnosti in v poporodnem obdobju ter dostop do reproduktivnega zdravstvenega varstva žena in zdravstvenega varstva novorojenčkov na območju Ruzo. Ta porodnišnica je za to ruralno območje zelo pomembna, saj veliko žensk v Afriki še vedno rojeva doma. Veliko jih zaradi zapletov pri porodu tudi umre. V Burundiju zaradi zapletov pri porodu po ocenah Združenih narodov umre 1100 žensk na 100.000 živorojenih otrok. Povprečno imajo ženske v Burundiju sedem otrok, številni otroci tako ostanejo brez matere. V skladu z Milenijskimi razvojnimi cilji bo projekt dolgoročno prispeval k uresničitvi četrtega in petega Milenijskega cilja, in sicer pri zmanjšanju umrljivosti novorojenčkov ter izboljšanju zdravja mater. Projekt ima posebno vrednost tudi v tem, ker je vanj vključena celotna lokalna skupnost. Gradnja je bila priložnost za domačine, da so dobili delo in ga bodo v prihodnosti zaradi izkušenj lažje dobili tudi drugje. Z zaslužkom so lahko preživljali svoje družine. Projekt sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve RS.

Primer dobre prakse: Slovensko društvo za tropsko medicino

Spletna stran: http://www2.mf.uni-lj.si/~tropska/

Slovensko društvo za tropsko medicino deluje že od leta 1989. Primarni namen njihovega delovanja je izobraževanje mladih medicinskih delavcev iz različnih specializacij (medicinske sestre in tehniki, zdravniki, zobozdravniki ipd.) o zdravljenju pacientov v tropskih predelih. Njihove medicinske ekspedicije se ponavadi začnejo tako, da se najprej oblikujejo manjše skupine mladih medicinskih delavcev v Sloveniji, ki si izberejo kraj oziroma regijo, v kateri bi želeli delovati. Njihovi stalni cilji medicinskega potovanja so Kenija, Uganda, Zambija, Madagaskar in Papua Nova Gvineja. Te skupine nato pričnejo s pridobivanjem sponzorjev za samo ekspedicijo, ki mora trajati najmanj tri mesece.

Njihove skupine delujejo v vaških zdravstvenih ambulantah ali lokalnih misijonarskih bolnišnicah, v katerih zdravijo paciente in jih poučujejo o preventivnih ukrepih za zaščito pred različnimi boleznimi. S seboj imajo tudi dovolj zdravil in opreme, da lahko nudijo brezplačno zdravljenje pacientov.

Številne bolezni, s katerimi se pogosto srečujejo na svojih ekspedicijah, je mogoče z ustreznim znanjem in s pravilnimi ukrepi zlahka preprečiti. Tako preprečujejo podhranjenost, parazitska obolenja, kožne infekcije in virus HIV oziroma AIDS. Njihovo delovanje je namenjeno predvsem zdravljenju, hkrati pa tudi poučujejo o zaščiti pred boleznimi.

Leta 2007 so priskrbeli zaščitne posteljne mreže pred komarji za celotno vas Majiwa v Keniji in poučili vaščane o uporabi insekticidov ter vzdrževanju teh mrež. Leta 2008 so v Nangomi, v Zambiji, prav tako razdelili zaščitne mreže pred komarji in naredili raziskavo o njihovi uporabi.

Primer dobre prakse: Focus, društvo za sonaraven razvoj

Ime projekta: Trajnostna energija za trajnostni razvoj

Spletna stran: http://www.focus.si

Projekt spodbuja trajnostni razvoj s promocijo trajnostne energije med skupinami, ki predstavljajo močan potencial za spremembe. To so predvsem otroci v šolah in sirotišnicah ter učitelji oziroma upravniki teh šol in sirotišnic. Na izbranih lokacijah v Makedoniji, Bosni in Hercegovini in Ukrajini so v letu 2008 potekale dejavnosti za promocijo trajnostne energije, pri katerih je društvo Focus sodelovalo s posredovanjem slovenskih izkušenj na področju učinkovite rabe energije (URE) in obnovljivih virov energije (OVE). S povezovanjem ukrepov na politični ravni in izobraževanjem želijo prispevati k povečanju energetske varnosti, zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izkoreninjenju energetske revščine v omenjenih državah ter s tem združiti prizadevanja za boljši odnos do okolja in družbe.

V Makedoniji je partner Proaktiva v osnovni šoli s pretežno romsko populacijo izvedel delavnice za učitelje in učence ter predstavil različne informativne materiale na temo energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, fosilnih goriv in podnebnih sprememb ter hkrati izvedel praktični prikaz izolacije oken. Med potekom delavnic so otroci lahko spoznali tudi model solarnega letala. Podobne delavnice so izvajali še na bližnji srednji šoli. V Bosni in Hercegovini je partner Centar za energiju i ekologiju Tuzla izvajal aktivnosti na srednjih šolah v obliki delavnic za učitelje in učence. Na eni izmed šol so skupaj z učenci postavili sončne kolektorje. V Ukrajini pa je partner Ecoclub predstavil nizko cenovne ukrepe za varčnejšo rabo energije v javnih zgradbah. Izobraževalne aktivnosti so izvedli za upravnike šol in sirotišnic. V rehabilitacijskem centru za otroke s težavami pri učenju so izolirali okna v sobah, kjer otroci preživljajo večino svojega časa.

Projekt se s podobnimi dejavnostmi nadaljuje tudi v letu 2009, z močnejšim poudarkom na prizadevanjih za uskladitev slovenskih in evropskih politik ter politik v ciljnih državah, na delu z učitelji in promociji primerov dobrih praks.

Vrh o podnebnih spremembah 2009

Zakaj moramo v Kopenhagnu skleniti dogovor

V Kopenhagnu se bodo 7. decembra 2009 sestali predstavniki 193-ih akterjev, ki bodo težili k temu, da sklenejo pošten, celosten in znanstveno nepopustljiv podnebni dogovor za obdobje po letu 2012.

To leto imamo možnost, da izberemo novo pot. Kopenhagen ponuja priložnost za preoblikovanje globalne ekonomije. Potrebne so naložbe v čiste vire energije, ki bodo dvignile raven blaginje in spravile milijone ljudi iz revščine. S sklenitvijo dogovora v Kopenhagnu lahko našim otrokom in njihovim potomcem zagotovimo življenju bolj prijazen planet.

Če decembra letos sklenemo dogovor v Kopenhagnu …

Dolgoročno okrepimo gospodarsko okrevanje. Reševanje podnebnih sprememb pomeni tudi reševanje naših trenutnih gospodarskih in energetskih težav. Stimulativni paketi, namenjeni izboljšanju energetske učinkovitosti, javnega transporta, energetskih omrežij in uvajanju obnovljivih virov energije prinašajo dvojno korist, saj spreminjajo naše gospodarstvo v bolj varno in trajnostno smer, hkrati pa povečujejo energetsko neodvisnost.

Ekonomijo prihodnosti ustvarjamo že danes. Podjetja bodo z dogovorom dobila jasen signal, da obstaja politična podpora za naložbe v 'zelene' tehnologije, oblikovanje 'zelenih' delovnih mest in povečanje deleža čiste energije ter infrastrukture.

Privarčevali bomo denar. Ekonomisti se strinjajo, da je cenovno bolj ugodno, če ukrepamo že danes. Pričakuje se, da se bodo stroški, ki so povezani s podnebnimi spremembami, v naslednjih desetletjih izjemno povečevali zaradi degradacije tal kot oblike preživljanja, posledičnega večanja lakote in bolezni, množičnega preseljevanja in izjemnih vremenskih razmer. Z naložbami v preproste in stroškovno učinkovite ukrepe lahko do določene mere omilimo najhujše posledice podnebnih sprememb in si ustvarimo bolj varno prihodnost.

Ustvarjamo bolj čisto, zdravo in varno prihodnost za naše otroke. Naraščajoči vplivi podnebnih sprememb bodo bodočim generacijam močno spreminjali življenje kot ga poznamo mi, vključno z našimi otroki in vnuki. Če že ne moremo izničiti podnebnih sprememb, jih lahko vsaj omilimo z zmanjševanjem izpustov in s preudarnimi ukrepi ohranjanja naravnih virov ter krepitvijo prilagodljivosti na izjemne vremenske pojave.

Podpiramo svoje vrednote. Pri ukrepanju proti podnebnim spremembam gre za varovanje življenj in za zapuščino bodočim rodovom. Naslavljanje podnebnih sprememb je dokaz, da nas skrbi ohranitev našega planeta in dobrobit bodočih generacij.

Če letos v Kopenhagnu ne ukrepamo …

Tvegamo katastrofalne posledice zaradi nevarno spreminjajočega se podnebja.

• Znanstveniki trdijo, da moramo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov pred letom 2020, če se želimo izogniti podnebnim vplivom, ki bi lahko nevarno ogrozili naša življenja. Že sedaj smo lahko priča nekaterim najslabšim scenarijem, ki jih je pred dvema letoma napovedal Medvladni panel o podnebnih spremembah (IPCC).
• Ledene gore in ledeniki se topijo hitreje kot pričakovano, morska gladina se zvišuje, oceani postajajo vse bolj kisli, širjenje puščav se stopnjuje, uničujoče nevihte, suše, poplave in izjemni vremenski pojavi pa so vedno bolj pogosti.
• Okrog 25-im do 30-im odstotkom svetovnih živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje do leta 2100.
• Obstaja verjetnost, da bodo majhne otoške države, kot na primer Maldivi, poplavljene.

Na milijone ljudi lahko zgubi svoje domove in vire preživljanja zaradi vplivov podnebnih sprememb.

• Tri četrtine vseh humanitarnih katastrof je povezanih z vremenskimi pojavi, pri čemer se je njihova pogostost v zadnjem desetletju povečala za 50 odstotkov. V zadnjih dveh desetletjih se je število zabeleženih naravnih nesreč na leto podvojilo na 400.
• Spremembe podnebja lahko povečajo spore okrog vodnih virov, hrane, rodovitne zemlje in drugih pomembnih virov.
• Velike populacije tvegajo resno pomanjkanje vode, saj se z nevarno hitrostjo topijo ledeniki v Himalaji, Skalnem gorovju in Andih. Na Kitajskem, v Indiji in jugozahodnem delu Združenih držav Amerike so tako resno ogroženi naravni vodni viri.
• Do leta 2020 se bo nekje med 75 do 250 milijonov ljudi v Afriki soočilo z resnim pomanjkanjem vode. V Afriki sicer prevladuje od dežja odvisno kmetijstvo, vendar se bo v tem času po napovedih zmanjšalo za 50 odstotkov, kar bo imelo za posledico lakoto, podhranjenost, bolezni in politične nemire.
• Naraščanje morske gladine lahko ogrozi enega od desetih ljudi, ki sedaj živijo v obalnih predelih, ki so le par metrov nad morsko gladino.
• Višanje svetovne temperature in bolj obilen dež lahko povečajo širjenje vektorskih bolezni, kot so malarija in tropska mrzlica.

Tvegamo dolgoročne in nevarne podnebne spremembe. Ko so toplogredni plini enkrat v ozračju, ostanejo v atmosferi desetletja, če ne celo stoletja. Današnje investicije v energetsko infrastrukturo, ki temeljijo na fosilnih gorivih, lahko ustvarijo izpuste, ki bodo še desetletja povzročali podnebne spremembe.

Izgubili bomo ekonomski razvoj prihodnosti. Države, ki bodo spodletele pri izrabi 'zelenih' tehnologij, bodo izgubljale na konkurenčnosti nasproti svojim sosedam, ki jim je uspelo povečati energetsko učinkovitost svoje industrije ter s tem konkurenčnost in donosnost.

Priča bomo dolgoročnim političnim stroškom. Zamudimo lahko enkratno priložnost politične volje po ukrepanju, ki se mogoče ne bo več pojavila tako kmalu. Kasneje bo težko ponovno ustvariti gonilno silo za podnebne ukrepe, če nam spodleti v Kopenhagnu. Lahko celo ustvarimo negativno vzdušje za sodelovanje pri drugih globalnih izzivih, vključno s trgovanjem, financami in mednarodno varnostjo.

Dalj časa kot bomo čakali, več stroškov bomo imeli zaradi podnebnih sprememb. To bo slabo za naš planet, naša gospodarstva in prihodnost naših otrok. Podnebni dogovor v Kopenhagnu je najbolj moder sporazum, ki ga lahko sklenemo za voljo naše prihodnosti. Napočil je čas za dejanja.

Več informacij najdete na: www.un.org/climatechange

Pogajanja

"Letošnji podnebni dogovor v Kopenhagnu je nujno potreben, če želimo ustaviti podnebne spremembe še preden nam uidejo iz vajeti."
– Yvo de Boer, izvršni sekretar Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, avgust 2009

V manj kot treh mesecih, in sicer decembra 2009, se bodo v Kopenhagnu na Danskem srečali predstavniki 192-ih držav. Na konferenci Združenih narodov (ZN) o podnebnih spremembah bodo sklenili dogovor, ki bo stopil v veljavo po prvi fazi Kjotskega protokola, ki se izteče leta 2012. Srečanje bo višek procesa, ki se je začel leta 2007, ko so predstavniki vlad na konferenci ZN o podnebnih spremembah na Baliju v Indoneziji sprejeli t.i. Balijski kažipot (Bali Road Map). Slednji predstavlja načrt za dveletni pogajalski proces s ciljem oblikovanja ambicioznega in učinkovitega mednarodnega podnebnega dogovora, ki bo sledil prvi fazi Kjotskega protokola.

Proces vključuje dve pogajalski poti za določitev obvez za obdobje po letu 2012: (1) pogajanja v okviru konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), ki temeljijo na Balijskem akcijskem načrtu; in (2) pogajanja v okviru Kjotskega protokola, ki ne vključuje Združenih držav Amerike kot glavnega povzročitelja izpustov toplogrednih plinov, saj slednje niso ratificirale protokola. Države so se sporazumele, da bodo zaključile pogajanja na konferenci ZN o podnebnih spremembah v Kopenhagnu.

K pogajanjem dodatno prispevajo odkritja več znanstvenih poročil, še najbolj pa četrto ocenjevalno poročilo Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2007. Poročilo potrjuje, da se povprečne temperature na zemlji večajo, za kar je najbolj odgovoren človek.

Pospešen pogajalski proces je bil oblikovan leta 2008. Tega leta je bila v Poznanu na Poljskem pomembna konferenca ZN o podnebnih spremembah. Leta 2009 so bili v okviru Balijskega akcijskega načrta trije krogi pogajanj v Bonnu v Nemčiji (od 29. marca do 8. aprila, od 1. do 12. junija in od 10. do 14. avgusta). Pred Kopenhagnom bosta še dve konferenci; ena bo v Bangkoku na Tajskem (od 28. septembra do 9. oktobra) in druga v Barceloni v Španiji (od 2. do 6. novembra).

Ključne teme

Balijski akcijski načrt se osredotoča na štiri ključne točke razprave, in sicer na blaženje, prilagajanje in financiranje podnebnih sprememb, vključno z uvajanjem novih tehnologij. Sočasno bo potekala razprava o 'skupni viziji' glede dolgoročnega sodelovanja na tem področju in dolgoročnega globalnega cilja za zmanjševanje izpustov.

Blaženje: V kontekstu mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah pomeni 'blaženje' zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Pogajanja so se osredotočila na to, v kolikšni meri se mora blaženje dogajati na globalni ravni, katere države so ključni akterji in koliko jih bo to stalo. Bistvo Balijskega akcijskega načrta je v tem, kako se sporazumeti o ukrepih, ki so merljivi, preverljivi in se lahko o njih poroča. Pri industrializiranih državah se je razprava osredotočila na doseganje pravno obvezujočega zmanjševanja izpustov, pri državah v razvoju pa na prepoznavanje ustreznih ukrepov blaženja podnebnih sprememb na nacionalni ravni ter vzpostavljanje procesa registracije in podpore nacionalnim akcijskim načrtom.

Trendi izpustov toplogredni plinov*:

• Med leti 1970 in 2004 so se izpusti toplogrednih plinov povečali za 70 odstotkov, od tega so se vrednosti CO2 povišale za okrog 80 odstotkov, pri čemer CO2 predstavlja 77 odstotkov vseh izpustov.
• Brez ukrepanja se bodo po napovedih izpusti toplogrednih plinov povečali nekje med 25 in 90 odstotki do leta 2030, če je 2000 izhodiščno leto.
• Izpusti CO2 se bodo v tem obdobju zaradi rabe energije najverjetneje povečali nekje med 40 in 110 odstotki.
• Stroški blaženja podnebnih sprememb bodo leta 2030 presegli 3 odstotke globalnega bruto domačega proizvoda.

*vir: IPCC

Prilagajanje: V kontekstu mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah se rabi termin 'prilagajanje' za pomoč revnim državam pri prilagajanju neizogibnim podnebnim spremembam, ki jih povzročajo že prisotni toplogredni plini v atmosferi. Med drugim je tudi jasno, da se morajo vse države prilagajati na podnebne spremembe. Le-te imajo potencial, da porinejo države v razvoju nazaj v revščino in izničijo dosedanje dosežke pri doseganju Milenijskih razvojnih ciljev. Nujno je potrebno oblikovanje skupnega političnega pristopa, in sicer v skladu z nacionalnimi in mednarodnimi prioritetami trajnostnega razvoja. Sporazumeti se je potrebno okrog dveh ključnih vprašanj; kako zagotoviti takojšnjo pomoč ranljivim državam, da se bodo lahko soočale s vplivi podnebnih sprememb, in kako zagotoviti, da prilagajanje dobi potrebno pozornost v luči takojšnjega upoštevanja znanstvenih dognanj.

Razprava se je osredotočila tudi pri nujnosti zagotavljanja novih in dodatnih skladov, ki ne bodo odvisni od prostovoljnih prispevkov in bodo pomagali državam v razvoju pri prilagajanju. Namen je podpirati nacionalne programe prilagajanja podnebnim spremembam s finančnimi sredstvi in z uvajanjem novih tehnologij. Povsem živa je tudi debata, ali se naj obstoječi programi, kot je sklad za prilagajanje, ki se je oblikoval na podlagi Kjotskega protokola, okrepijo, ali pa se naj ustanovi mednarodna zavarovalnica, ki bi pomagala ranljivim državam pri premagovanju posledic podnebnih sprememb.

Tehnologije: Potrebno je okrepiti razvijanje in uvajanje novih tehnologij, k čemur poziva Balijski akcijski načrt. To bo pomembna tema pogajanj za podnebni dogovor za obdobje po letu 2012. Vprašanje je, kako spodbujati razvijanje nizkoogljičnih tehnologij in pospešiti širjenje obstoječih tehnologij v države v razvoju. Obstaja dilema, ali se naj v te namene oblikuje novo institucionalno telo ali sklad, in kako razrešiti pomisleke glede pravic intelektualne lastnine. Zaenkrat obstaja konsenz o tehnologijah, ko so potrebne za uvajanje nizko cenovnih ukrepov blaženja, kamor spadajo ukrepi izboljševanja energetske učinkovitosti, raba obnovljivih virov energije, kot so voda in solarna energija, ter zajem in shranjevanje ogljika.

Financiranje: Pomemben del pri oblikovanju rešitve v Kopenhagnu bo iskanje načinov, kako ustvariti nove, dodatne in predvidljive finančne vire, kot tudi razvijanje in prenos tehnologij tja, kjer jih najbolj potrebujejo. Potrebno bo javno in zasebno financiranje, pri čemer bo javno financiranje najbolj pomembno za tiste sektorje držav v razvoju, ki so odvisni od vladnih naložb in njihovih finančnih tokov. Razprava o učinkovitem upravljanju globalnega trga ogljika je tudi pridobila na pomenu in se razume kot način preusmerjanja pomembnih virov v države v razvoju.

Trenutno obstaja veliko izračunov, koliko denarja bomo potrebovali v naslednjih desetletjih za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju neizogibnim podnebnih spremembam in njihovemu blaženju. V celoti bomo do leta 2020 potrebovali okrog 250 milijard ameriških dolarjev na leto. Kljub temu je bolj pomembno takojšnje ukrepanje, kot pa izračunavanje točnih stroškov v prihodnosti. Povsem jasno je, da bodo stroški za prilagajanje in blaženje naraščali s časom, ter da je javni denar zagonski, ki bo narekoval smer delovanja. Ključnega pomena je, da so vzpostavljeni mehanizmi, ki bodo javnemu in zasebnemu sektorju omogočali občutno višanje deležev financiranja skozi čas. To bo omogočilo nenehno financiranje podnebnih ukrepov v državah v razvoju ter izničilo potrebo po vsakoletnih pogajanjih.

Več informacij najdete na: www.un.org/climatechange

Znanstvena dognanja

"Potrebno je zmanjšati izpuste toplogrednih plinov glede na priporočila znanstvenikov. Pri tem morajo sodelovati vse države po svojih zmožnostih, saj je to naša skupna odgovornost."
– Generalni sekretar Ban Ki-moon, 17. avgust 2009

Glede na študijo Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC) se je v 20. stoletju površje zemlje segrelo za približno 0,74°C. Znanost je veliko napredovala pri ocenjevanju potencialnih posledic, ki jih prinaša ta sprememba temperature. IPCC je v svojem četrtem ocenjevalnem poročilu iz leta 2007 navedel, da je segrevanje podnebnega sistema »dejstvo« in da je globalno segrevanje iz sredine dvajsetega stoletja »najverjetneje« posledica večanja izpustov toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek.

Četrto ocenjevalno poročilo od IPCC razkriva, da so se izpusti toplogrednih plinov med 1970 in 2004 povečali za 70 odstotkov, izpusti ogljikovega dioksida (CO2), ki ima s 77-imi odstotki največji delež med vsemi izpusti, pa so se povečali za približno 80 odstotkov. IPCC še odkriva, da se je od leta 1750 vsebnost CO2, metana (CH4) in dušikovega oksida (N20) v atmosferi izjemno povečala. Krivo je človeško ravnanje, današnje vrednosti teh plinov v atmosferi pa so krepko večje od tistih v predindustrijski dobi.

Če se bodo izpusti še naprej višali s takšnim tempom kot do sedaj in bodo dosegli dvojno vrednost v primerjavi s predindustrijskim časom, projekcije oznanjajo, da se bo svet najverjetneje soočil s povečanjem povprečnih temperatur za 2° – 4,5°C do leta 2100, pri čemer je najbolj verjetno povečanje za 3°C.

Počasi bomo vsi sprejeli dejstvo, da se podnebnim spremembam v celoti ne moremo izogniti. Zaradi tega moramo vsi povečati svojo sposobnost prilagajanja, torej tudi države z visokimi prihodki. Načetost podnebnega sistema se po vsem svetu kaže z bolj pogostimi poplavami, sušami in vročinskimi vali, pri čemer se bo njihova pogostost samo povečevala. Na voljo imamo širok izbor načinov prilagajanja, vključno z modeliranjem naravnih katastrof, raznimi zavarovanji in drugimi mehanizmi obvladovanja tveganj. Potrebna je njihova množična raba, če želimo pomanjšati občutljivost na neizogibnost podnebnih sprememb, kar je še posebej pomembno pri najbolj ranljivih družbenih skupinah.

Primeri prilagajanja po sektorjih*

• Voda: povečanje zbiranja deževnice, varčevanje z vodo.
• Kmetijstvo: prilagoditev setvenega časa in časa spravljanja pridelkov, raznovrstnost kultur in njihovo premeščanje.
• Infrastruktura (vključno z obalnimi predeli): oblikovanje naplavnih nižin kot blažilo pred višanjem morske gladine in poplavami.
• Energija: raba obnovljivih virov energije, energetska učinkovitost.

Po najbolj strogem scenariju IPCC glede zmanjševanja izpustov ima svet manj kot 50 odstotno možnost, da zmanjša nadaljnje segrevanje ozračja do 2°C. Če želimo to doseči, potrebujemo celosten globalni načrt blaženja podnebnih sprememb, kar vključuje nadaljnjo izboljševanje obstoječih podnebnih politik v razvitih državah in hkratno zmanjševanje izpustov v državah v razvoju. Z drugimi besedami, doseči moramo najvišjo vrednost izpustov pred letom 2020 in 50 odstotno zmanjšanje vrednosti pod ravni iz leta 1990, in sicer do 2050. Za industrializirane države to pomeni od 25 do 40 odstotno zmanjšanje izpustov pod ravni iz leta 1990, in sicer do 2020.

Posledice podnebnih sprememb, ki so povezane s tem scenarijem, so resne, ampak obvladljive, če obstajajo mehanizmi obvladovanja tveganj. Zavedati se moramo, da bodo podnebne spremembe brez ukrepov ogrozile gospodarsko rast in preživetje najbolj ogroženih družbenih skupin. O tem jasno pričajo številna znanstvena dognanja.

Primeri posledic podnebnih sprememb*

• Do leta 2020 se bo okoli 75 do 250 milijonov ljudi v Afriki soočilo z resnim pomanjkanjem vode. Od dežja odvisno kmetijstvo, ki prevladuje, se lahko v določenih afriških državah skrči do 50 odstotkov.
• Okrog 20 do 30 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst po podvrženo povečanemu tveganju izumrtja, če se globalne povprečne temperature povečajo za več kot 1,5°C do 2,5°C.
• Množično topljenje ledenikov in snega bo povečalo tveganje nenadnih poplav ter sčasoma zmanjšalo letne zaloge snežne vode v največjih gorskih predelih (na primer v Hindukušu, Himalaji in Andih), kjer živi več kot milijarda ljudi.
• Sedem od desetih naravnih katastrof je povezanih s podnebjem.
• Samo v letu 2008 je bilo več kot 20 milijonov ljudi premeščenih zaradi nenadnih naravnih katastrof, ki so bile posledica podnebnih sprememb. Do leta 2050 se lahko to število poveča na 200 milijonov.

*vir: IPCC, Združeni narodi, Sternovo poročilo 2006

Več informacij najdete na: www.un.org/climatechange

Primer dobre prakse: Sloga

Ime projekta: TUDI TI si delček istega sveta

Spletna stran: http://www.sloga-platform.org in http://www.tuditi.si

Nevladne organizacije v Sloveniji so povezane v različna evropska in mednarodna partnerstva ter izvajajo razvojne projekte. S svojimi projekti si prizadevajo osveščati tudi slovensko javnost o nujnosti medsebojne solidarnosti, prav zato pa so si izbrale slogan “TUDI TI si delček istega sveta”, ki neposredno nagovarja vsakega izmed nas. Prizadevajo si, da bi vse več državljanov podpiralo mednarodno solidarnost in zaveze Slovenije po sodelovanju z ljudmi iz držav v razvoju, ki živijo v skrajni revščini. Le država in državljani, ki znajo v svoji sredini odpravljati razlike med bogatimi in revnimi ter skrbijo za enakopravnost na vseh ravneh, lahko učinkovito doprinesejo k odpravi revščine v svetu.

Sloga je platforma nevladnih, neprofitnih organizacij, ki delujejo na področju razvojnega sodelovanja, globalnega učenja in humanitarne pomoči. Njen namen je povezovanje in krepitev partnerstva slovenskih nevladnih ter neprofitnih organizacij (NVO), ki so aktivne v državah v razvoju in/ali osveščajo slovensko in evropsko javnost o neenakomerni porazdelitvi svetovnega bogastva ter posledičnem pomenu globalne soodvisnosti in solidarnosti. S svojimi aktivnostmi spremljajo in aktivno sodelujejo pri oblikovanju, izvajanju in evalvaciji slovenske politike mednarodnega razvojnega sodelovanja. Preko mednarodnih povezav spremljajo tudi evropsko politiko s tega področja. Cilj delovanja je zagovarjanje javnega interesa na področju socialne uravnoteženosti in odgovornosti, spoštovanja človekovih pravic, enakih možnosti, izobraževanja, solidarnosti, trajnostnega razvoja in večjega vključevanja ranljivih družbenih skupin v procese odločanja znotraj razvojnega sodelovanja. Razvojno sodelovanje in kreiranje politik torej ni samo stvar vlad, ampak zadeva širšega konzorcija. V Slogi si prizadevajo za čim bolj intenzivno partnersko sodelovanje z Vlado RS, predvsem z Ministrstvom za zunanje zadeve RS.